Sprejet Zakon o igrah na srečo

“_Nadaljujemo s prekinjeno 28. točko dnevnega reda, to je s ponovnim odločanjem o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo.

Zakon bo pri ponovnem odločanju sprejet, če bo zanj glasovala večina vseh poslank in poslancev Državnega zbora, to je 46 ali več.

…

Prehajamo na odločanje o navedenem zakonu. glasujemo. Glasovanje teče. Navzočih je 75 poslank in poslancev, za je glasovalo 47, proti 21.

(Za je glasovalo 47.) (Proti 21.)

Zakon je sprejet.

S tem zaključujem to točko dnevnega reda._“

Tako so na včerajšnji, [13. seji poslanci Državnega zbora](http://www.dz-rs.si/index.php?id=97&cs=1&st=m&vt=15&showdoc=1&unid=MDZ

2C5033AA58FC0838C12576B9002D32DF) s 47 glasovi za in 21 proti sprejeli Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo, o katerem smo že pisali.

Kot je bilo že zapisano, je zakon precej problematičen, saj uvaja cenzuro spletnih strani, česar pa se poslanske razprave skoraj niso dotikale. Tako so poslanci zanemarili dejstvo, da blokiranje ni smiselno, saj ga je mogoče dokaj enostavno zaobiti. Prav tako so poslanci skoraj povsem spregledali, da gre pri blokiranju za težke in izjemne ukrepe, ki so povezani z omejevanjem svobode interneta in s tem tudi svobode izražanja. Vprašanje, ki se zastavlja je, ali bi taki ukrepi smeli biti le v pristojnosti sodišč, ali pa tudi vladnih uradov.

Predvsem pa gre pri vsem skupaj za vprašanje ali si cenzure spleta kot družba sploh želimo. Ali se kot družba nagibamo k bolj odprtemu pristopu do svobode na internetu ali pa se želimo postaviti ob bok Kitajski, Iranu in drugim nedemokratičnim državam, kjer v imenu zaščite javnosti vladni uradi izvajajo obsežno cenzuro interneta.

Zlasti slednje je prvovrstno politično vprašanje na katerega bi morali odgovoriti poslanci v Državnem zboru, pa se ga z izjemo dveh poslancev ni nihče dotaknil. Upravičeno se zastavlja vprašanje ali slovenska politika dileme sodobne informacijske družbe razume in ali je izzivom, ki jih le-ta prinaša sploh dorasla.