Policija se ne zna soočiti z lastnimi napakami

_Članek je bil 22. 0ktobra 2016 soobjavljen v Sobotni prilogi. 23. oktobra 2016 je tiskovni predstavnik policije v Sobotni prilogi objavil odgovor.

_

Slovenski policisti, zlasti njihovi sindikalni zastopniki radi poudarjajo izjemen družbeni pomen in vlogo policije. Biti policist ni poklic, temveč poslanstvo. V isti sapi pogosto dodajo, da je odnos države do policije in policistov mačehovski, kar se kaže tako pri vlaganjih v kadre kot tudi v opremo. Država pač varčuje na plečih policije, posledica pa je – tako sindikati – alarmantno in celo katastrofalno stanje v policiji.

Z oceno policistov in njihovih sindikatov o njihovem pomembnem poslanstvu se je deloma vsekakor mogoče strinjati. Zmanjševanje finančnih sredstev ima gotovo negativne posledice na operativno sposobnost policije; kot kažejo nekateri primeri, so zaradi tega pogosto dobesedno ogrožena življenja policistk in policistov, posledica vsega pa je tudi slabša varnost za državljane.

Pa vendar, pomanjkanje materialnih sredstev in mačehovski odnos države do policistk in policistov ni edina težava slovenske policije. Sooča se namreč tudi z nekaterimi drugimi resnimi težavami, s katerimi pa javnost ni prav dosti seznanjena. Te težave nakazujejo na nekatere resne sistemske probleme in zdi se, da se reševanja teh problemov njeno vodstvo ne loteva preveč uspešno. Poglejmo si nekaj konkretnih primerov.

Primer številka 1: Lovilci IMSI številk

Lovilci IMSI številk so prenosne lažne bazne postaje mobilne telefonije, s katerimi je mogoče slediti in locirati posameznega uporabnika mobilne telefonije, pridobiti njegovo mobilno identiteto (številko IMSI, s pomočjo katere je od operaterja mogoče pridobiti telefonsko številko uporabnika) ali mu prisluškovati. Ker gre za posebno tehnično opremo, ki omogoča velike posege v zasebnost, bi bilo seveda smiselno, da se uporaba tovrstnih naprav zakonsko uredi.

Slovenska policija ima po javno znanih podatkih trenutno dve takšni napravi; prvo je kupila leta 2004, drugo pa leta 2008. Skupaj je zanju plačala več kot 1,2 milijona evrov. Uporablja ju zlasti zato, da določi telefonsko številko tistih osumljencev, ki uporabljajo (in redno menjavajo) predplačniške mobilne pakete.

Pri tem je zelo zanimivo, da ju je policija še do leta 2013 uporabljala ne le brez pravne podlage, ampak celo v popolni tajnosti. Osumljencu kasneje (v sodnem postopku) niso bili pripravljeni povedati niti tega, da so njegovo telefonsko številko dobili prav z lovilcem IMSI številk. Namesto tega so se v takih primerih pretvarjali, da so do številke prišli z zbiranjem obvestil ali policijskim informatorjem, kar je v nekaterih primerih – recimo pri Balkanskem bojevniku – privedlo do tega, da so zadeve na sodiščih padale. Povejmo še enkrat: nekatere razveljavitve sodb so posledice tudi policijskega zavajanja – ne zgolj javnosti, temveč celo zavajanja sodišč.

Predlogi za spremembo kazenske zakonodaje, ki bi podrobneje opredelila pravila igre, se v Sloveniji sicer pojavljajo že kar nekaj let. Prvič jih je bilo mogoče videti v leta 2008 predstavljenem poskusu prenove kazenskega postopkovnika (ZKP-1). Vendar pa te določbe še niso uzakonjene, saj je sprememba zakona o kazenskem postopku, ki bo natančneje opredelil lovilce IMSI številk, trenutno še v medresorskem usklajevanju.

Pri tem policija kot pravno podlago sicer navaja 149.a člen ZKP (tajno opazovanje), čeprav so mnenja pravnikov, ali je to zadostna pravna podlaga za uporabo IMSI lovilcev, precej različna. Vsekakor pa je nenavadno, da policija po eni strani zatrjuje, da pravna podlaga za uporabo IMSI lovilcev obstaja, po drugi strani pa si že dlje časa precej intenzivno prizadeva za »sprejem ustrezne pravne podlage«.

Prvič se je v javnosti začelo o uporabi lovilcev IMSI številk glasneje govoriti konec leta 2012. Takrat je Marjan Fank, ki je bil v tistem času namestnik šefa slovenske kriminalistične policije, v intervjuju za Vroči mikrofon Vala 202 izrecno zanikal uporabo lovilcev. Izjavil je, da lovilca IMSI številk za pridobivanje telefonskih številk policija ni nikoli uporabljala, napravo pa naj bi kupili »na zalogo« oziroma »za predvidene ukrepe, če bi bila zakonodaja sprejeta« (dobesedni citat).

Nekaj mesecev kasneje je Marjan Fank v intervjuju za Večer priznal, da policija lovilce IMSI številk uporablja, a le ob ugrabitvah in za iskanje pogrešanih – IMSI lovilec naj bi uporabili v primeru ugrabitve avgusta 2011. Zakaj je še nekaj mesecev prej javno trdil drugače, ni pojasnil.

Konec leta 2014 je sodelavec spletnega portala Slo-Tech.com policijo na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja zaprosil za podatke o nakupu in uporabi lovilcev IMSI številk. Pridobljeni dokumenti so pokazali, da je policija nabavo lovilcev IMSI številk začela že leta 2004, v letih 2006 do 2012 pa jo je uporabila več kot tristokrat, večinoma za pridobivanje telefonskih številk v preiskavah trgovine s prepovedanimi drogami. Kar zadeva nadaljnje ukrepe zoper tako dobljene telefonske številke, iz dokumentov vemo, da je policija v letih 2011 in 2012 v 99 primerih lovilec uporabila po tem, ko je zoper osumljenca že imela odredbo za prisluškovanje, 19-krat so odredbe na podlagi 150. člena v isti zadevi pridobili kasneje, pri 15 primerih pa policijska statistika navaja »Brez odredbe (čl. 150 ZKP)«. V 9 primerih so napravo uporabili za testiranje in izobraževanje.

Uradni dokumenti torej kažejo, da je policija lovilec IMSI številk do konca leta 2012 za pregon kriminala uporabila že več stokrat, predstavnik policije pa je uporabo naprave konec leta najprej javno izrecno zanikal, nato pa nekaj mesecev kasneje »priznal« uporabo v le nekaj primerih.

Zakaj tako, ni bilo s strani policije nikoli javno pojasnjeno. A dejstvo, da policija po eni strani zatrjuje, da pravna podlaga za uporabo IMSI lovilcev že obstaja, po drugi strani pa si že dlje časa precej intenzivno prizadeva za sprejem ustrezne pravne podlage (novela ZKP-M), lahko sproža številne pomisleke in celo špekulacije. Področje kazenskega pregona in policijskega poseganja v človekove pravice je vsekakor preveč resno, da bi ga prepustili špekulacijam. V demokratični in pravni državi mora policija delovati na podlagi zakona. In če je zakon kršen, mora za to nekdo odgovarjati. Stanje, ko ni povsem jasno ali policija deluje zakonito ali ne, pa je v demokratični družbi nevzdržno in naloga vodstva policije je, da se te stvari razčistijo.

Primer številka 2: Domnevno nezakonite aktivnosti tajnih policijskih sodelavcev

Zgodba Dejana Orniga, študenta, ki se je ukvarjal z varnostno analizo komunikacijskega sistema Tetra in ki ga je policija začela kasneje preiskovati zaradi suma vdora v Tetro, je javnosti razmeroma dobro poznana. V zakulisju celotne zgodbe se je sicer dogajalo marsikaj nenavadnega, kar terja poseben prispevek. Zgodba o Tetri pa je na površje prinesla tudi Ornigovo »sodelovanje« s policijo pri nezakonitih vdorih v zasebno komunikacijo posameznikov.

Ker na področju informacijske varnosti občasno sodelujem z različnimi mediji, me ni presenetilo, ko me je urednik portala Podčrto.si v začetku leta prosil, ali bi lahko sodeloval pri pogovoru s policijskim informatorjem, ki naj bi mediju razkril nezakonite vdore v komunikacijsko zasebnost. Moja vloga pri pogovoru je bila predvsem podati strokovno oceno, ali so ti vdori tehnično mogoči in ali ima oseba ustrezna tehnična znanja oziroma kako kredibilne so njene navedbe o domnevnih vdorih.

Konec januarja sva se tako z urednikom portala Podčrto.si na Primorskem srečala z Dejanom Ornigom in ta nama je podrobno opisal vdore in predložil dokaze o njih. Moram priznati, da sem bil kot avtor več strokovnih in znanstvenih člankov in knjig s področja zasebnosti šokiran nad slišanim. Še posebej zaskrbljujoče se mi je zdelo dejstvo, da je policija za vse to ne samo vedela, temveč je tovrstno pridobivanje podatkov celo usmerjala, ga naročala in s tem na neki način tudi spodbujala. Ornig je s policijo komuniciral prek njihovih službenih e-naslovov, kriminalista, s katerima je sodeloval, pa sta mu na njegovo zaprosilo iz Centralnega registra prebivalcev celo posredovala osebne podatke sumljivih posameznikov, ki jih je Ornig potreboval za vdore, na primer za ugibanje gesel in varnostnih vprašanj na Facebooku ali GMailu. Ob tem ne kaže zanemariti dejstva, da je bil Ornig tudi registrirani policijski informator in da je za svoje aktivnosti po lastnih besedah prejel denarno nagrado.

Moj prvi odziv je bil, da je medijsko razkritje tovrstnega početja lahko problematično, saj so bili med prestreženimi elektronskimi sporočili, v katera sem dobil vpogled, tudi za nacionalno varnost Slovenije zelo občutljivi podatki. Vendar pa sem bil in sem še vedno mnenja, da gre za resen sistemski problem, ki terja temeljito neodvisno preiskavo in po možnosti tudi sodni epilog. To sem na našem srečanju tudi jasno povedal.

Ker je bilo na podlagi predstavljenih dokazov videti, da je v zadevo morda vpleteno samo vodstvo policije, se mi je seveda postavilo vprašanje, na koga se obrniti, da zadeva ne bo pometena pod preprogo. Z Ornigovim dovoljenjem sem zato za nasvet o tem povprašal ministra za pravosodje in svojega osebnega prijatelja Gorana Klemenčiča, ki pa ga nisem seznanil s konkretnimi dokumenti in dokazi.

Na podlagi njegove informacije je nato generalni direktor policije Marjan Fank odredil strokovni nadzor v policiji, vendar le-ta najprej ni odkril večjih nepravilnosti, prav tako pa notranja preiskava ni našla spornih e-sporočil med Ornigom in kriminalisti, pa čeprav je komunikacija potekala prek službene e-pošte.

Policija je sprva celo trdila, da lahko pridobi vsebino komuniciranja po službeni elektronski pošti policije le na podlagi sodne odredbe, a se je kmalu izkazalo, da to ne drži. Na policiji je namreč v veljavi pravilnik o obdelavi podatkov o elektronskih komunikacijah policije in o dostopu do policijskih zbirk podatkov, ki v 11. členu jasno določa, da lahko policija elektronsko pošto kriminalista pregleda že na podlagi odredbe generalnega direktorja policije.

Zgodbo je nato čez nekaj mesecev objavil portal Podčrto.si in šele pod močnim medijskim pritiskom je policija priznala nekatere nepravilnosti in potem v začetku junija zaradi suma storitve kaznivega dejanja ovadila enega izmed kriminalistov, ki je sodeloval z Ornigom. Od takrat dalje »preiskava še teče«, kot se temu strokovno reče. Človek se nehote vpraša, kaj dela policijska služba za notranji nadzor in ali so notranji kontrolni mehanizmi policije sploh dovolj učinkoviti?

Ko sem se pred medijsko objavo zgodbe o tem pogovarjal s predstavniki policije (do srečanja je prišlo na njihovo pobudo, saj je policija izvedela, da bo zgodba o vdorih medijsko razkrita), so mi zagotovili, da gre, če so se nezakonitosti res zgodile, za osamljen primer. A še pred medijskim razkritjem Ornigovih aktivnosti se mi je postavilo vprašanje, ali je res tako. Portal Siol.net je namreč v začetku maja razkril zgodbo tajnega policijskega sodelavca Borisa Karlovška, ki je za medij trdil, da je za policijo brez odredbe tožilstva in preiskovalnega sodnika opravljal zelo občutljive in tudi nezakonite naloge. Tudi on je komuniciral prek službene policijske e-pošte in tudi on je za svoje sodelovanje od policije prejel finančno nagrado. In še zanimiva podrobnost – kot sledi iz medijskih zapisov, naj bi bil s Karlovškovim primerom precej podrobno seznanjen tudi generalni direktor policije. Ob tem človek nehote pomisli, da je takih primerov morda vendarle več in da ne gre za osamljen zdrs kakšnega preveč vnetega kriminalista, temveč za resen sistemski problem policije, zaradi katerega bodo morda zadeve na sodiščih znova padale.

Primer številka 3: Zastraševanje novinarja in nadzor ministra

Poglejmo si še dva primera, ki kažeta, kaj se zgodi tistim, ki se preveč odločno postavijo proti policiji in pri tem ne kršijo zakona.

Konec novembra 2015 so policisti ustavili ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, ko se je zvečer vračal s prireditve, in mu ponudili alkotest. Koprivnikarja so ustavili le nekaj dni zatem, ko je kritiziral policiste, ki stavkajo (minister je vodil pogajanja s policijskimi sindikati), zato je minister posumil, da so ga ustavili namerno.

Uradno pojasnilo policije je bilo seveda drugačno. Ministra so ustavili med redno kontrolo prometa, PU Kranj pa je celo sprožila notranjo preiskavo, ki – kako pričakovano – ni odkrila nikakršnih nepravilnosti. Zgodba je držala nekaj mesecev, nato pa se je na podlagi informacij anonimnega policista izkazalo, da so policijski sindikalisti vedeli, da bo imel minister 28. novembra 2015 nastop v škofjeloškem baru, in da so se vnaprej dogovorili za prometno kontrolo ministra. Do tega razkritja pa ni prišlo zato, ker bi kateri izmed policistov začutil »policijsko poslanstvo« ali silno željo po spoštovanju zakonodaje, temveč zaradi notranjih sporov v policijskem sindikatu.

Ker je razkritje precej odmevalo v medijih in politiki, so na policijski upravi Kranj pohiteli z izjavo, da je ravnanje policistov v tem primeru nedopustno ter da obstaja tudi sum na kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in pravic.

In spet – kot kaže, ne gre za osamljen primer. Nekaj podobnega se je namreč zgodilo uredniku portala Podčrto.si. Portal je namreč objavil serijo člankov o tem, kako policija neustavno pridobiva podatke o bralcih spletnih portalov. Policija je sicer menila, da je njeno ravnanje povsem zakonito, a urednik portala je od informacijskega pooblaščenca pridobil odgovor, da policijska pojasnila o zakonitosti pridobivanja podatkov o bralcih portalov ne držijo in da bi policija za pridobitev podatkov potrebovala odredbo sodišča. V članku je avtor navedel tako trditve policije kot tudi odgovor informacijskega pooblaščenca.

Čeprav je že povprečnemu bralcu verjetno jasno, da gre za povsem korektno novinarsko poročanje, pa je policija urednika portala osumila storitve kaznivega dejanja obrekovanja. Sledilo je zaslišanje, čez nekaj mesecev pa je tožilstvo ovadbo zavrglo, saj so ugotovili, da ni podan utemeljen sum, da je urednik portala kaznivo dejanje obrekovanja res storil. Konec dober, vse dobro?

Niti ne. Ob takšnem ravnanju policije se namreč lahko vprašamo, kako daleč so posamezniki v policiji pripravljeni iti v želji, da odstranijo ali utišajo nekoga, ki jim je moteč. Če bi namreč alkotest pri ministru pokazal prisotnost alkohola, bi bil minister prisiljen odstopiti, policisti pa bi se rešili preveč trdega in uspešnega pogajalca z njihovimi sindikati.

Na podoben način je kazenski postopek zoper novinarja le-temu ustvaril nepotrebne stroške, poti in skrbi, kar je seveda prav prefinjena oblika pritiska na »motečega« novinarja.

In reakcija vodstva policije ali službe za notranji nadzor? V prvem, medijsko in politično odmevnem primeru z veliko zamudo, v drugem primeru pa – nič. Še več. Po podatkih, ki sem jih pridobil, se takšna praksa v policiji nadaljuje, nekateri posamezniki znotraj policije pa se tudi v zvezi z nekaterimi tukaj opisanimi primeri že intenzivno ukvarjajo z novimi motečimi »tarčami«.

Primer številka 4: Prikazovanje otroške pornografije

Če je torej slovenska policija sposobna sprožiti kazenski pregon zoper novinarja na podlagi očitno napačnih ali celo izmišljenih »dejstev«, pa so pravila igre precej drugačna, če so v sporna ravnanja vpleteni njeni predstavniki.

V začetku septembra letos je na ministrstvu za javno upravo potekal javni posvet na temo sprememb zakona o elektronskih komunikacijah. Novela zakona, ki je trenutno še v pripravi, naj bi namreč uvedla možnost blokade spletnih domen, ki so zaradi posnetkov spolne zlorabe otrok na svetovnem spletu na Interpolovem seznamu IWOL.

Okrog te zakonske rešitve se sicer krešejo mnenja, saj nasprotniki predlagane spremembe zakona poudarjajo predvsem to, da je po njihovem mnenju za blokado potrebna sodna odredba in da policiji ne kaže zaupati, da bi blokade spletnih strani operaterjem odrejala kar sama.

V želji, da bi strokovno javnost in predstavnike vlade prepričali o nasprotnem, pa je predstavnik policije na posvet prinesel zbirko posnetkov spolnih zlorab otrok z namenom, da jo predvaja, in s tem udeležence »osvesti o nujnosti uvedbe dodatnega preventivnega mehanizma za zaščito otrok na internetu«.

Na tem mestu se je treba ustaviti in zajeti sapo. Resda je bil dogodek napol zaprtega tipa. Pa vendarle. Gre za gradiva, katerih ne samo prikazovanje, ampak že sama njihova posest je zakonsko prepovedana. Pika. Gre za gradiva, s katerimi se je predstavnik policije verjetno seznanil v okviru preiskovanja kaznivih dejanj in jih je zato policija dolžna ustrezno varovati ter uporabljati samo za namene kazenskega postopka. Pika. Če bi tovrstne posnetke predvajal navaden državljan, bi bil gladko obtožen in skoraj zagotovo tudi obsojen. Mar so pravila, če tovrstna gradiva prikazuje predstavnik policije, drugačna?

In če za hip ob strani pustimo druge vidike, se mi kot strokovnjaku za informacijsko varnost takoj postavi vprašanje, kako ima policija sploh urejeno kontrolo dostopa do tovrstnega gradiva in kakšni so pogoji njihove hrambe.

Prav bi bilo, da bi vodstvo policije javnosti pojasnilo, kako je tovrstno gradivo znotraj policije varovano ter kdo lahko dostopa do njega in drugih dokazov, ki jih policija zbere v okviru kazenskega postopka. Ali se tovrstna gradiva lahko kopirajo na nešifrirane nosilce podatkov? Ali lahko predstavnik policije tovrstna gradiva preprosto skopira na USB ključek in prenaša naokrog? Predvaja na nezaščitenem računalniku? Komu lahko prikazuje tovrstna gradiva? Kaj pa, če USB ključek izgubi ali mu ga ukradejo?

Če kdo, potem bi se ravno policija in njeno vodstvo morala zavedati, da imata dolžnost zaščititi žrtve. Ob tem je še posebej žalostno dejstvo, da je omenjeni posvet soorganizirala nevladna organizacija Spletno oko, ki je v podporo noveli zakona o elektronskih komunikacijah javno poudarjala, da »vsak ogled posnetka pomeni novo zlorabo«.

Skrbi pa tudi dejstvo, da ne gre za osamljen primer, kar znova nakazuje na resen sistemski problem znotraj policije. Predstavnik policije je namreč tovrstne posnetke pred tem »uspešno« prikazoval že na posvetu Spletnega očesa na fakulteti za družbene vede in na posvetu z operaterji elektronskih komunikacij na Gospodarski zbornici Slovenije. Na srečo so ga v tretje ustavili. Predstavnik informacijskega pooblaščenca je namreč opozoril, da prikazovanje tovrstnih posnetkov nikakor ni dopustno, prav tako pa je prikazovanje tovrstnega nezakonitega gradiva odločno zavrnil tudi navzoči minister za javno upravo Boris Koprivnikar.

In reakcija policije? Na povpraševanje spletnega portala Slo-Tech.com je tiskovna predstavnica slovenske policije tovrstne posnetke označila za »strokovna gradiva«, ki so bila »odločevalcem na delavnih sestankih zaprtega tipa predstavljena izključno v namen osveščanja«.

Si predstavljate, da bi tovrstna »strokovna gradiva« na »sestanku zaprtega tipa« predvajal urednik portala Podčrto.si ali minister Koprivnikar???

* * *

Po opisanem sodeč bi kdo rekel, da delovanje slovenske policije prej spominja na mafijo kot pa na organizacijo, katere poslanstvo je služiti državi in ljudem. Pa vendar menim, da tiha večina policistov dela dobro, predano in zakonito. Problem je tista peščica posameznikov, katerih sporno delovanje meče slabo luč na vse druge. In zdi se, da se policija ne zna prav dobro soočiti z lastnimi napakami.

Vsekakor bi se opisanih težav, ki so po mojem prepričanju sistemske narave, vodstvo policije moralo lotiti z ustrezno zavzetostjo in brez pometanja pod preprogo. Lastne vrste bodo morali v policiji počistiti sami. To je njihova naloga in ne naloga države ali širše družbe. Če pa policija tega ni zmožna storiti sama, je prav, da jim država pri tem pomaga. Pa čeprav bo pri tem treba zarezati nekoliko globlje.

Razkritje

Pisec prispevka Matej Kovačič sem avtor več strokovnih in znanstvenih del s področja zasebnosti. Ukvarjam se tudi z informacijsko varnostjo, v preteklosti pa sem večkrat javno opozoril na slabo varnost informacijskih sistemov države in kritične infrastrukture. Sodelujem tudi pri razvoju programske in strojne opreme za zaznavanje lovilcev IMSI številk in onemogočanje njihovega delovanja. Pri varnosti komunikacij sodelujem tudi z več mediji, zlasti s portalom Podčrto.si in Slo-Tech.com.

V preteklosti sem bil zaposlen na Komisiji za preprečevanje korupcije, še pred tem pa sem pomagal pri vzpostavitvi tehnične infrastrukture za nevladno organizacijo Spletno oko.

 

Članek je bil 22. oktobra 2016 objavljen v Sobotni prilogi pod naslovom »Pometanje pred svojim pragom, ne pod preprogo«.

_23. oktobra 2016 je tiskovni predstavnik policije v Sobotni prilogi objavil odgovor.

_