Objavljeno:

Zakon o igrah na srečo uvaja cenzuro spletnih strani

Državni zbor je pred kratkim 18. decembra 2009 sprejel predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo. Zakon je bil v Državni zbor vložen 28. avgusta 2009, vendar še ni dokončno sprejet – Državni svet je namreč nanj 24. decembra 2009 vložil veto in zahteval ponovno odločanje.

Sam zakon ne bi bil nič posebnega, če ne bi vseboval precej nenavadne določbe. Šesti člen zakona namreč vsebuje naslednje besedilo:

Sprejemanje ali posredovanje vplačil, omogočanje dostopa do spletnih strani, preko katerih se je mogoče udeležiti spletnih iger na srečo, oglaševanje ali opravljanje drugih storitev v zvezi s prirejanjem iger na srečo za osebe, ki nimajo koncesije vlade, je v Republiki Sloveniji prepovedano.

Nadalje zakon vsebuje tudi določbo (deveti odstavek 107. člena), po kateri bo lahko nadzorni organ (Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo) ponudniku storitve informacijske družbe naložil omejitev dostopa do spletnih strani oziroma drugih telekomunikacijskih povezav, preko katerih se take igre prirejajo. Predpisane pa so tudi precej visoke kazni – za pravno osebo od 7.500 do 52.500 EUR, od 1.500 do 10.000 EUR za odgovorno osebo pravne osebe ter 1.500 do 5.000 EUR za posameznike (npr. tiste, ki bodo na svoji spletni strani oglaševali igre na srečo).

Kot na svojem blogu piše bivši minister za razvoj Žiga Turk, so omenjene določbe skrajno nenavadne, saj bi z zakonom država od ponudnikov dostopa do interneta zahtevala ne samo blokiranje, pač pa celo pregledovanje prometa uporabnikov. Dejstvo namreč je, da je onemogočanje dostopa do spletnih strani preko katerih se je mogoče udeležiti spletnih iger na srečo, predvsem pa oglaševanje takih spletnih strani mogoče zares učinkovito opraviti samo s pregledovanjem in filtriranjem vsebine internetnega prometa (tim. DPI – Deep Packet Inspection), o spornosti česar smo že pisali.

Blokiranje dostopa do spletnih vsebin je v pristojnosti sodišč in ne vladnih uradov

Takšno pregledovanje je v Zakonu o elektronskih komunikacijah (103. člen) in Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu (9. člen) sicer prepovedano, nepooblaščeno poseganje v komunikacije brez odredbe sodišča pa predstavlja tudi poseg v ustavno zagotovljene svoboščine (zlasti pravico do zasebnosti) in je celo kaznivo dejanje. Očitno se predlagatelj zakona ne zaveda načela “mere conduit“, ki ga je v Direktivi 2000/31/EC o elektronskem poslovanju (E-Commerce Regulations of 2002) leta 2002 sprejela Evropska Unija. Načelo določa, da operater (ponudnik dostopa do komunikacijskega omrežja) ni odgovoren za vsebino podatkov, ki jih uporabniki prenašajo po njegovem omrežju, če sam ne sproži prenosa, ne izbere naslovnika in podatkov, ki jih prenaša, ne izbere ali spremeni.

  1. člen ZEPT-UPB2 sicer v tretjem odstavku tudi določa, da onemogočanje dostopa do vsebin v komunikacijskih omrežjih ponudniku storitve izključnega prenosa (ponudniku dostopa do interneta) lahko naloži le sodišče in sicer zaradi odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj, varstva zasebnosti, varovanja tajnih podatkov ali poslovne tajnosti. Pristojnost odrejanja blokado dostopa do vsebin na internetu imajo torej po ZEPT izključno sodišča, ne pa uradi ali drugi nadzorni organi. Zato je zgoraj omenjena zakonska določba Zakona o igrah na srečo precej nenavadna in tudi moralno sporna, predlagatelj zakona – Ministrstvo za finance Republike Slovenije – pa jasno kaže, da ne pozna informacijske zakonodaje niti ne razume kako sploh deluje internet.

Ob tem je zanimivo tudi to, da je bil ZEPT konec leta 2009 ravno v 9. členu noveliran. Stari 3. odstavek 9. člena ZEPT je namreč določal, da lahko “sodišče ali upravni organ ponudniku storitve naloži ustavitev ali preprečitev kršitve“, novi ZEPT-UPB2 pa v 3. odstavku 9. člena izpušča “upravne organe” in določa da lahko ponudniku storitve ustavitev ali preprečitev kršitve naloži le sodišče.

Poročevalec Državnega zbora št. 84, letnik XXXV iz dne 19. 06. 2009 v obrazložitvi predloga sprememb ZEPT celo izrecno pravi:

Tretji odstavek, ki je glede na možnost tretjega odstavka 12. člena direktive določal, da lahko sodišče ali upravni organ od ponudnika storitve zahteva ustavitev ali preprečitev kršitve, je spremenjen tako, da je sedaj pristojno le sodišče, kar je ustreznejše z vidika jasnosti in predvidljivosti ureditve.

_…

_

Mogoče bi bilo sicer izrecno določiti, da so za take ukrepe pristojna sodišča ali pristojni upravni organi skladno z drugo področno zakonodajo zaradi njene ustavitve ali preprečitve kršitve (tak je bil sicer namen ZEPT), vendar to jasnosti ureditve in pravne varnosti ne bi bistveno izboljšalo. Hkrati pa gre za težke in izjemne ukrepe, ki so povezani z omejevanjem svobode interneta in s tem tudi svobode izražanja (kot ustavno zajamčene pravice). S tega vidika je ob upoštevanju načela sorazmernosti in pravne varnosti primerneje tako pristojnost v celoti prenesti zgolj na pristojna sodišča (civilna ali kazenska).

To načelo pa je sedaj – očitno zaradi parcialnih interesov enega izmed vladnih uradov – zopet razveljavljeno.

Križarska vojna proti spletnim stavnicam?

Dogajanje okrog spletnih iger na srečo daje vtis, da v Sloveniji poteka križarska vojno proti tujim spletnim stavnicam – in to za vsako ceno. 5. septembra 2006 je namreč Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo ponudnikom dostopa do interneta poslal navaden dopis (brez navedbe pravne podlage in brez pravnega poduka) v katerem jih je pozval, da onemogočijo dostop do dveh spletnih strani, ki brez koncesije Republike Slovenije opravljata storitev ponujanja iger na srečo.

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo se je za takšno sporno prepoved odločil zato, ker dve družbi, ki sta prirejali igre na srečo njegove prepovedi nista upoštevali in nista omejili dostopa do svojih spletnih strežnikov slovenskim igralcem. Ker Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo nima pristojnosti v tujini, se je pač odločil “pritisniti” na slovenske ponudnike dostopa do interneta – pa čeprav za to ni bilo povsem ustrezne pravne podlage (novela ZEPT-UPB2 takrat sicer še ni bila sprejeta, je pa bil zakon v postopku noveliranja; jasno pa je bilo tudi, da je določba, ko v svobodo komuniciranja lahko posežejo tudi upravni organi in ne le sodišča, sporna) in niti ne ustreznih tehničnih možnosti.

Kljub temu, da je bilo ravnanje Urada sporno že leta 2006, pa se je zgodba lansko leto ponovila. 13. avgusta 2009 je namreč Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo nekaterim ponudnikom dostopa do interneta (!) poslal tri odločbe (št. 4613-30/2006/134 z dne 13. 8. 2009, št. 4613-46/2006/13 z dne 13. 8. 2009 in št. 46163-4/2006/134 z dne 13. 8. 2009). V njih je Urad družbam Bwin, Expekt.com in bet-at-home.com prepovedal prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji. Vendar pa navedene tri odločbe vsebujejo tudi naslednjo določbo:

Če zavezanec tudi naknadno v odrejenem roku ne bo izpolnil naložene obveznosti iz prejšnje točke izreka tega sklepa, bodo po poteku tega roka na njegove stroške to dejanje opravili operaterji, ki so vpisani v register Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije Stegne 5, 1001 Ljubljana, za storitev dostopa do interneta in so navedeni v seznamu, ki je priloga in sestavni del tega sklepa.

Z omenjenimi odločbami je torej Urad ponudnikom dostopa do interneta **mimo sodišča posegel v svobodo govora in komuniciranja in naložil blokiranje dostopa to treh spletnih strani v tujini. Kot kaže, pa so se problematičnosti ustrezne pravne podlage za takšno zahtevo tudi zavedali, saj je bil omenjeni Zakon o igrah na srečo z določbo, ki bi takšne zahteve legalizirala v Državni zbor vložen 28. avgusta 2009 (Urad je zelo verjetno tudi sodeloval pri njegovi pripravi).

Vsekakor je dejstvo, da je početje organizacij in posameznikov, ki preko interneta organizirajo spletne stavnice in se na tak način skušajo izogniti slovenski zakonodaji in koncesijam, potrebno omejiti. Vendar mora biti regulacija premišljena in usklajena z informacijsko zakonodajo ter že uveljavljenimi pravnimi načeli, predvsem pa zdravilo ne sme biti hujše od bolezni.

Na Uradu RS za nadzor prirejanja iger na srečo so že večkrat pokazali, da interneta in informacijske zakonodaje ne razumejo, prav tako pa tudi ne premorejo potrebnega občutka pod katerimi pogoji je dopustno poseganje v svobodo izražanja na internetu. Morda je čas, da zaradi takšnega odnosa na Uradu nekdo končno tudi osebno odgovarja.

Prispevek je bil z nekaterimi podatki, ki razjasnjujejo dileme okrog novele ZEPT osvežen 8. januarja 2010.

Kategorije: Človekove pravice, Informacijska tehnologija
Ključne besede: cenzura, igre na srečo, svoboda govora, ZEPT