Objavljeno:

Tajne službe in pravica do informacij javnega značaja

Od srbske tajne službe BIA…

  1. oktobra 2005 je srbska Inicijativa mladih za ljudska prava (YIHR – Youth Initiative for Human Rights) srbsko tajno službo BIA (Bezbednosno-informativna agencija – pri nas je znana zlasti v povezavi z afero Balkanski bojevnik kjer naj bi nezakonito prisluškovala) na podlagi srbskega zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v Srbiji je v veljavi od novembra 2004) zaprosila za statistične podatke o tem, koliko osebam so v letu 2005 prisluškovali.

BIA jim je nato 4. novembra istega leta odgovorila, da so zaprošene informacije tajne, saj bi njihovo razkritje ogrozilo nacionalno varnost.

Iniciativa YIHR se je nato 17. novembra 2005 pritožila srbskemu informacijskemu pooblaščencu (Poverenik za informacije od javnog značaja i zaštitu podataka о ličnosti), ki je 22. decembra 2005 pritožbi ugodil. BIA se je nato pritožila na vrhovno sodišče, vendar njihova vloga ni bila popolna, zato je odločitev pooblaščenca postala dokončna. Kljub temu BIA podatkov iniciativi ni posredovala. Še več, 23. septembra 2008 – čez slaba tri leta torej – je sporočila, da te informacije nimajo in je zato pač ne morejo posredovati.

Iniciativa YIHR se je zato pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice. Zatrjevali so, da jim je s tem dejanjem kratena svoboda govora po 10. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma, da jim je kratena pravica do sprejemanja mnenj in vesti.

  1. junija 2013 je Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Youth Initiative for Human Rights v. Srbija  odločilo v prid iniciativi YIHR. Srbiji so naložili, da naj iniciativi YIHR v treh mesecih omogoči dostop do željenih podatkov. Odločitev je bila sprejeta soglasno, sodnika Sajó in Vučinić pa sta podala še pritrdilno ločeno mnenje.

…do slovenske SOVE

ESČP je tako postavilo jasen standard glede dostopnosti do informacij javnega značaja v Evropi. Postavlja se torej vprašanje kako je z dostopnostjo teh podatkov v Sloveniji.

Od tu naprej pa je zgodba nekoliko bolj osebna.

Slovenija je prvi Zakon o dostopu do informacij javnega značaja sprejela leta 2003.

  1. člen ZDIJZ določa, da mora vlada oziroma pristojno ministrstvo vsako leto objaviti katalog organov, ki so zavezanci za dajanje dostopa do informacij javnega značaja. To so vsi državni organi, organi lokalnih skupnosti, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.

Ko sem leta 2004 za Electronic Privacy Information Center – eno največjih nevladnih organizacij, ki se ukvarja s pravico do zasebnosti – pripravljal poročilo Privacy and Human Rights za Slovenijo, sem opazil, da v tedanjem informativnem katalogu ni bilo Slovenske varnostno-obveščevalne agencije (SOVE).

Ker me je zanimalo zakaj SOVE ni v katalogu, sem na tedanje ministrstvo za informacijsko družbo, ki je informativni katalog vzdrževalo, s tem v zvezi poslal kratko vprašanje. In dobil presenetljiv odgovor.

Predstavnik ministrstva mi je namreč odgovoril, da je bila SOVA “na izrecno zahtevo sicer izključena iz kataloga, kot ga je sprejela vlada, čemur sem sam sicer močno nasprotoval, saj je po moji osebni oceni tudi v celoti nezakonito. Vendar v nasprotnem primeru sprejem gradiva ne bi bil mogoč.“. Na moje dodatno vprašanje kdo je to zahteval, pa sem dobil odgovor, da je bila to SOVA sama.

Odgovor me je tako presenetil, da sem se odločil v praksi preizkusiti ali SOVA je zavezanec po ZDIJZ ali ne. 31. julija 2004 sem tako SOVI in predsedniku okrožnega sodišča v Ljubljani (le-ta je po Zakonu o SOVI prisojen za izdajanje pisnih odredb SOVI) s povratnico poslal dve zahtevi za dostop do informacij javnega značaja.

Zahteva poslana SOVI je vsebovala vprašanja glede letnega statističnega pregleda uporabe posebnih oblik pridobivanja podatkov, števila oseb, ki jih SOVA operativno obravnava, primerov, ko je SOVA od zunanjih upravljalcev zbirk osebnih podatkov pridobila osebne podatke, števila enot in uporabe uradnih listin s prirejenimi identifikacijskimi oznakami, izdanih pisnih odredb za tajni nakup dokumentov in predmetov, spremljanje mednarodnih sistemov zvez, tajno opazovanje in sledenje, letni statistični pregled števila podatkov pridobljenih na podlagi 24. člena ZSOVA, število javnih naročil s strani SOVE, število nakupov specialne opreme iz 47. člena ZSOVA ter število nakupov stanovanj.

Zahteva poslana predsedniku okrožnega sodišča v Ljubljani pa je vsebovala vprašanja o letnem statističnem pregledu podatkov o prejetih predlogih za izdajo pisne odredbe za uporabo kontrole pisem in drugih občil ter nadzorovanje in snemanje telekomunikacij za obdobje od 1999 do junija 2004, o številu odobrenih predlogov v teh zadevah, o prejetih predlogih za izdajo pisne odredbe po 24. členu ZSOVA, po posameznih razlogih iz 1. odstavka 24. člena ZSOVA, o številu odobrenih predlogov v teh zadevah ter letni statistični pregled števila podatkov pridobljenih na podlagi 24. člena ZSOVA, ki niso bili uporabni, oziroma se niso nanašali na razloge, zaradi katerih je bila odrejena posebna oblika pridobivanja podatkov in so bili zato po vpogledu predsednika okrožnega sodišca uničeni.

Odgovor Vrhovnega sodišča RS

Prvi odgovor je prišel 20. avgusta 2004, in sicer iz Vrhovnega sodišča RS, ki mi je izdalo odločbo, da se zahteva za dostop do informacij javnega značaja zavrne.

V obrazložitvi je bilo navedeno, da se zahteva zavrne zato, ker se nanaša na podatke, ki so na podlagi Zakona o tajnih podatkih določeni kot tajni zaradi zaupnosti obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov, o teh podatkih pa se poroča samo Vladi RS in Komisiji Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.

  1. člen zakona o tajnih podatkih določa, da je tajni podatek “dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov določenih v tem zakonu zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v skladu s tem zakonom določeno in označeno za tajno“, 5. člen pa pravi, da se lahko za tajnega določi podatek, ki je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi in se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve, obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov Republike Slovenije, sisteme, naprave, projekte in načrte, pomembne za javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ter obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov Republike Slovenije, znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, pomembne za javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ter obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov Republike Slovenije.

Kako bi lahko razkritje zahtevanih podatkov imelo škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi pa je bilo v odločbi pojasnjeno takole:

Tudi razkrivanje podatkov zgolj o obsegu uporabe posameznih tajnih oblik pridobivanja podatkov bi škodilo uspešnosti in učinkovitosti delovanja obveščevalnih in varnostnih služb ter s tem zagotavljanju varnosti države. Z razkritjem podatkov o številu tovrstnih primerov bi, na primer, razkrili količinski obseg nadzora po posamezni vrsti ukrepa v določenem časovnem obdobju, oziroma trende v varnostno obveščevalni dejavnosti glede uporabe posameznih ukrepov. Razkritje tovrstnih podatkov bi ogrozilo nacionalno varnost, zato po mnenju VSRS med izjeme po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ spada tudi sama informacija o obstoju oziroma neobstoju določenega podatka, kakor seveda tudi informacija o številu tovrstnih podatkov.“.

Odgovor SOVE

SOVA je odgovorila tri dni kasneje (23. avgusta 2004) ter izdala odločbo o delni zavrnitvi. Posredovali so letne podatke o številu javnih naročil ter številu nakupov specialne opreme iz 47. člena ZSOVA, dostop do ostalih podatkov pa so zavrnili s podobno obrazložitvijo kot Vrhovno sodišče RS – V obrazložitvi je bilo navedeno, da se zahteva zavrne zato, ker se nanaša na podatke, ki so na podlagi Zakona o tajnih podatkih določeni kot tajni zaradi zaupnosti obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov, o teh podatkih pa se poroča samo Vladi RS in Komisiji DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter da bi razkritje teh podatkov škodilo uspešnosti in učinkovitosti delovanja agencije in s tem zagotavljanju nacionalne varnosti države.

Argumentacija je bila praktično identična kot argumentacija Vrhovnega sodišča RS.

Odločba SOVE o delnem dostopu iz dne 23. avgusta 2004

Odločba SOVE o delnem dostopu iz dne 23. avgusta 2004.

Pritožba Informacijskemu pooblaščencu

Sledila je (skupna) pritožba zoper obe odločitvi Informacijskemu pooblaščencu, ki sem jo vložil 6. septembra 2004.

Prva pritožba – zoper odločitev SOVE, je bila 20. januarja 2005 kot neutemeljena zavrnjena. V njej je Pooblaščenka po in camera vpogledu ugotovila, da zaprošeni podatki, ki so vsebovani v letnih Poročilih o delu in finančnem poslovanju SOVE, izpolnjujejo vsa potrebna merila in so utemeljeno določeni za tajne podatke, zato dostop do njih ni mogoč.

Nadalje je bilo  odločitvi navedeno:

Iz materialnega vidika tajnega podatka ne more biti dvoma o tem, da bi razkritje teh poročil očitno lahko povzročilo škodo in ogrozilo tako politične, kot tudi gospodarske koristi Republike Slovenije; zahtevani podatki bi lahko resno ogrozili delovanje SOVE, ki izvaja obveščevalno dejavnost. Na tem mestu je potrebno zavrniti navedbo prosilca, da bi bil z razkritjem teh podatkov omogočen dodatni zunanji nadzor na delovanjem SOVE in da zaradi tega javni interes prevlada nad interesom organa, da se ti podatki ohranijo kot tajni …

Prosilcu je treba pritrditi, da lahko SOVA uporablja le tiste ukrepe, za katere ima podlago v zakonu; ni pa se mogoče strinjati s prosilčevo izpeljavo, da je »logičen nadaljnji korak, da nikakor ne more biti tajna tudi sama informacija o pretekli uporabi ali ne-uporabi določenega ukrepa«. Prosilec namreč ni zahteval podatka o uporabi določenega podatka, temveč statistično obdelane oziroma številčne podatke o uporabi določenega ukrepa in izkazovanje obsega njihove uporabe v preteklih skoraj šestih letih (od l. 1999 do junija l. 2004). Ti podatki so upravičeno določeni za tajne, ker bi bil sicer razkrit obseg nadzora po posamezni vrsti nadzorovanega ukrepa. Z razkritjem teh podatkov v več zaporednih letih bi bil razkrit tudi trend razvoja dejavnosti SOVE oziroma, primerjava teh podatkov bi pokazala, uporaba katerega nadzorovanega ukrepa upada in uporaba katerega narašča. S tem bi organ razkril strategijo uporabe določenih ukrepov in ogrozil operativni vidik obveščevalne dejavnosti…

  1. januarja 2005 je bila o odločitvi Informacijskega pooblaščenca na njegovi spletni strani objavljena tudi kratka novica z naslovom “Statistični podatki SOVE, kjer je med drugim navedeno:

Pooblaščenka si je dokument ogledala na sedežu SOVE in ugotovila, da nosi zapisane oznake ter da v skladu z Zakonom o tajnih podatkih dostop do teh podatkov za nepooblaščene osebe ni možen. Skratka SOVA na vrhunsko profesionalen način obdeluje in čuva omenjene podatke.

Pooblaščenka je še presodila, da bi razkritje teh statističnih podatkov lahko škodovalo delovanju SOVE.”

 

Enaka je bila tudi druga odločitev z dne 3. junija 2005 v pritožbi zoper zavrnilno odločbo Vrhovnega sodišča RS, pri čemer pa je Pooblaščenka z in camera vpogledom ugotovila, da organ ne razpolaga z zahtevanimi podatki, saj sodišče ne izdeluje statističnih pregledov izdanih odredb, zaradi česar zahtevi prosilca ni mogoče ugoditi.

Dejstvo, da se slovenska argumentacija SOVE in Vrhovnega sodišča (pa tudi Informacijskega pooblaščenca) v veliki meri ujema z argumentacijo srbske tajne službe BIA je verjetno naključno, a iz današnjega zornega kota prav zabavno.

…in naprej do predlogov za spremembo zakonodaje

Kljub temu pa je zahteva sprožila javno debato o dostopu do informacij javnega značaja. Tako je POP TV 30. avgusta 2004 izpostavil vprašanje javnosti statističnega števila prisluhov. Kasneje (julija 2005) pa je bil v novelo Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ-A) uveden noveliran 6. člen, ki je prinesel test interesa javnosti.

…in nadalje do policije

  1. avgusta 2004 sem nato poslal še eno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja – tokrat na policijo, ki do takrat tudi ni javno objavljala statističnih podatkov o številu izvedenih prikritih ukrepov. Za razliko od SOVE pa sem s strani policije podatke 17. septembra 2004 dobil v celoti (razen tistih podatkov, ki jih policija statistično ne zbira).

(In pri tem nacionalna varnost države ni bila ogrožena.)

…ter nazaj k SOVI

Minilo je nekaj let. Ob neki priložnosti sem šel še enkrat natančno prebrati zavrnilno odločbo Informacijskega pooblaščenca. In se v njej  ponovno pomudil pri naslednjem stavku:

Ob tem ne gre spregledati, da mora v skladu s 15.čl. ZTP pooblaščena oseba tajnost podatka preklicati takoj, ko ni več pogojev, ki so za takšen status podatka določeni z ZTP oziroma spremeniti stopnjo tajnosti podatka, ko se spremenijo pogoji, ki so za uporabo posamezne stopnje določeni z ZTP (prim. 16.čl. ZTP).

Zastavilo se je zanimivo vprašanje. Kaj pa če to pomeni, da razkritje statističnih podatkov po določenem času ne ogroža več nacionalne varnosti?

Zadevo sva se še z enim prosilcem odločila preveriti, in 19. marca 2008 sva na SOVO naslovila novo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. V njo sva zapisala:

Z vsebino navedenih informacij se želiva seznaniti za obdobje od leta 1999 (sprejem Zakona o SOVI) dalje. Ker razumeva, da bi razkritje nekaterih izmed zgoraj navedenih informacij za novejše obdobje morda lahko ogrozilo operativno delovanje SOVE, se želiva v teh primerih seznaniti informacijami za starejše obdobje, pri čemer presojo meje tega obdobja prepuščava vam.

  1. maja 2008 sva nato od SOVE dobila odločbo o delnem dostopu, SOVA pa nama je ugodila v praktično vseh točkah zahteve, in sicer za obdobje od leta 1999 do 2005 (torej je meja, kjer bi razkritje informacij lahko ogrozilo operativno delovanje SOVE dve leti).
Odločba SOVE o delnem dostopu iz dne 9. maja 2008.

Odločba SOVE o delnem dostopu iz dne 9. maja 2008.

Odločitev je bila vsekakor zgodovinska, Slovenija pa je s tem stopila v krog držav, ki spoštujejo Evropsko konvencijo o človekovih pravicah tudi na področju dostopa do informacij javnega značaja.

…in spet nazaj do srbske tajne službe BIA

Na temo dostopa do statističnih informacij o številu prikritih ukrepov SOVE in policije sem v preteklosti napisal več člankov. Ko sem pred kratkim na internetu iskal nekaj informacij na to temo, pa sem na spletni strani srbske tajne službe BIA nekoliko presenečen naletel na zanimiv zapis.

Objavljen je v angleščini pod rubriko “BIA in media“, v njem pa se nahaja zapis novinarke Svetlane Vasović-Mekina iz dne 28. decembra 2008, kjer je podrobno opisan “moj primer” zahtevka za dostop do informacij javnega značaja od SOVE. Dokaj podrobno sta opisani moji prvi dve zahtevi SOVI in predsedniku okrožnega sodišča v Ljubljani iz leta 2004 ter dejstvo, da s pritožbo nisem uspel.

Neobjavljeno pa je ostalo dejstvo, da sva prosilca z drugo zahtevo v maju 2008 uspela.

Podatki o tem, pa tudi letno število odredb za uporabo posebnih oblik za pridobivanje podatkov, so bili 10. junija 2008 objavljeni v časniku Mladina in javnosti torej poznani.

Omenjeni članek, ki ne navaja pomembnega dejstva, da je slovenska tajna služba statistične informacije o številu posebnih oblik za pridobivanje podatkov na koncu vendarle razkrila, je bil kot rečeno objavljen 28. decembra 2008, kar je le dobra dva meseca po tem (23. septembra 2008), ko je BIA iniciativi YIHR zatrdila, da statističnih informacij o številu oseb, ki so jim prisluškovali nimajo.

In pet let po razkritju navedenih podatkov s strani slovenske tajne službe, je v podobno razkritje s strani Evropskega sodišča za človekove pravice prisiljena tudi srbska tajna služba.

Krog je torej sklenjen.

 

Na tem mestu se zahvaljujem vsem javnim uslužbencem, ki so reševali omenjene zahteve za dostop do informacij javnega značaja ter tako pripomogli k pridobitvi statističnih podatkov o nadzoru v Sloveniji in s tem k bolj transparentnemu delovanju slovenske države.

Kategorije: Človekove pravice, Zasebnost
Ključne besede: BIA, Informacijski pooblaščenec, SOVA, ZDIJZ