Objavljeno:

Transparentnost in varstvo osebnih podatkov

Pri vprašanju transparentnosti pogosto trčimo ob pravico do zasebnosti oz. varstvo osebnih podatkov. V konkretnih primerih se zato pogosto zastavlja vprašanje katera pravica ima prednost. V nadaljevanju si bomo pogledali dva zanimiva primera, ki kažeta na precej dvoličen odnos do tega vprašanja.

Odnos do “revežev“…

Denarna socialna pomoč je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Do nje so upravičene osebe, ki nimajo dovolj sredstev za preživetje, premoženja in prihrankov, ki bi jim omogočali preživetje, in aktivno rešujejo svojo socialno problematiko. Skratka, denarna socialna pomoč je namenjena najbolj revnim slojem prebivalstva, upravičencem pa jo dodeljuje država. Naj še omenimo, da je v Sloveniji revščina velika stigma. Ljudje se revščine sramujejo in nočejo priznati, da imajo finančne probleme, v stiski jim je težko prositi za pomoč.

A transparentnost je transparentnost in prosilec je leta 2006 na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve naslovil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Zanimalo ga je kdaj in v kolikšni višini je neka konkretna oseba prejemala denarno socialno pomoč.

Ob tem naj pripomnimo, da socialna pomoč pravzaprav ni čisto prava pomoč, pač pa je lahko neke vrste posojilo. V preteklosti je namreč Zakon o dedovanju namreč določal obveznost dedičev, da vrnejo socialno pomoč, ki jo je za časa življenja prejel zapustnik. Podobne, čeprav milejše določbe ima Zakon o socialno varstvenih prejemkih iz leta 2010. Zato pri socialnih pomočeh ne gre nujno za porabo javnih sredstev, pač pa gre v določenih okoliščinah lahko zgolj za nekakšno posojilo.

Kakorkoli, ministrstvo je njegovo zahtevo zavrnilo iz razloga varstva osebnih podatkov. Prosilec se je nato zaradi zavrnitve pritožil Informacijskemu pooblaščencu, ki je v odločbi številka 021-50/2006/7 odločil, da se pritožbi ugodi in da je ministrstvo prosilcu dolžno posredovati zaprošene podatke.

Posebej zanimiva je obrazložitev Informacijskega pooblaščenca.

Pooblaščenec je najprej ugotovil da, upoštevaje definicijo osebnega podatka iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1, zahtevana informacija sicer predstavlja osebni podatek, vendar pa pri tem ne gre za varovan osebni podatek.

Nadalje Pooblaščenec ugotavlja:

»Z namenom zagotovitve načel transparentnosti in nadzora nad porabo javnih sredstev je zakonodajalec vsakomur, ki iz katerihkoli razlogov prejema javna sredstva, v tem delu zmanjšal krog varovane zasebnosti. Zagotovitev nadzora javnosti je v konkretnem primeru ključnega pomena. Javnosti mora biti dana možnost nadzorovanja tako nad pravilnostjo samega postopka dodeljevanja socialne pomoči, kot tudi nad upravičenostjo konkretnega subjekta do teh sredstev.«

Pooblaščenec se nato v svojem mnenju sklicuje še na avtorje Komentarja Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki pravijo, da je prav nadzorna funkcija pravice do informacij javnega značaja ena od najpomembnejših funkcij te pravice.

Pooblaščenec je tudi zapisal, da podatki, ki jih je zahteval prosilec, predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev, pri čemer:

»Iz navedene določbe izhaja, da so kljub obstoju izjem, kot so varovani osebni podatki, poslovna skrivnost, dokumenta v izdelavi…, ti podatki prosto dostopni, kadar gre za podatke o porabi javnih sredstev. Ta določba pomeni izjemo nad izjemami, določenimi v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ, in predstavlja širitev kroga prosto dostopnih informacij oziroma relativizira nekatere izjeme od prostega dostopa. Pomembno je, da ta določba izključuje vsakršen test tehtanja, saj je absolutne narave. Sama določba tudi ne predvideva izvedbe škodnega testa oziroma tehtanja med prednostmi, ki jih prinese razkritje, in škodo, ki jo povzroči razkritje, temveč zapoveduje prost dostop do informacij, če gre za porabo javnih sredstev. V tem primeru torej organ ne sme tehtati med razkritjem in zavarovanjem informacije, temveč mora dostop do informacije vedno omogočiti.«

Pod odločbo z dne 28. 6. 2006 je podpisana (tedanja) Informacijska Pooblaščenka Nataša Pirc Musar.

… in odnos do “elite

Ko torej nek prosilec želi pridobiti podatke o konkretnem prejemniku socialne pomoči, gre po mnenju Nataše Pirc Musar  za podatke o porabi javnih sredstev, ti podatki pa so vedno javni. Ne glede na to, da je prejemnik denarne socialne pomoči zelo verjetno nekdo, ki živi v skrajni revščini, da se zelo verjetno svoje revščine sramuje in da se boji socialne izključenosti, če se bo razvedelo, da prejema socialno pomoč. In ne glede na to, da bodo to “pomoč” njegovi dediči morda nekoč morali vračati. Tehtanja tukaj ni, podatki so javni. In pika.

Povsem drugače pa je pri univerzitetnih profesorjih, ki so poleg svoje plače od institucij v katerih so zaposleni prejemali še avtorske honorarje. Tam zgodba postane nekoliko drugačna. Poglejmo si podrobnosti.

V začetku marca 2015 je Komisija za preprečevanje korupcije nadgradila aplikacijo Supervizor. V aplikaciji je objavila podatke o prejemnikih avtorskih honorarjev. Prve medijske analize podatkov so pokazale, da je bila med prejemniki visokih avtorskih honorarjev tudi tedanja ministrica za izobraževanje Stanka Setnikar Cankar (kasneje je iz ministrskega položaja odstopila), ki je bila v začetku leta 2015 sicer mnenja, da naj bi zaradi pomanjkanja denarja učitelji učno pomoč učencem izvajali brezplačno:

»Drugouvrščena na seznamu prejemnikov, ki so iz javnega sektorja prejeli največ avtorskih izplačil, je nekdanja dekanja fakultete za upravo, danes pa ministrica za izobraževanje Stanislava Setnikar Cankar: med aprilom 2004 in januarjem 2015 je po podatkih Supervizorja − poleg plače − zaslužila še 636.000 evrov avtorskih honorarjev. Od tega ji je 85 odstotkov honorarjev (542.000 evrov) nakazala fakulteta za upravo, ki jo je vodila do septembra 2013.«

Tedanja ministrica je v medijih napovedala tožbo in kmalu je bila prijava Informacijskemu pooblaščencu proti Supervizorju tudi vložena. Tokrat s strani odvetnice Nataše Pirc Musar.

Ker pritožba pri Informacijskemu Pooblaščencu ni bila uspešna, je tožnica po svoji pooblaščenki odvetnici Nataši Pirc Musar dne 18. 3. 2015 vložila tožbo na Upravno sodišče, s katero je sodišču predlagala, da ugotovi, da je bilo z objavo podatkov na Supervizorju nezakonito poseženo v njene pravice, zlasti v pravico do informacijske zasebnosti.

Zanimive so zlasti nekatere navedbe tožnice (in njene odvetnice) iz tožbe:

»Dejstvo je, da mora obdelavo osebnih podatkov določati poseben zakon.

Pavšalno sklicevanje na porabo javnih sredstev [pa] objave ne dopušča.«

Vendar pa je Upravno sodišče na koncu izdalo zanimivo odločitev. Elektronsko kopijo sodbe Upravnega sodišča I U 472/2014-17 v kateri je bila Komisija za preprečevanje korupcije tožena stranka smo po dostopu do informacij javnega značaja pridobili po njeni pravnomočnosti. Poglejmo si nekaj glavnih poudarkov.

Pravna podlaga objave podatkov v Supervizorju

Tožnica je med drugim zatrjevala, da naj bi KPK ne imela pravne podlage za objavo podatkov o avtorskih honorarjih v aplikaciji Supervizor. Sodišče je to stališče gladko zavrnilo. Posebej je zanimiv del, kjer so argumentirali zakaj pretirana določnost zakonskih določb glede obdelave osebnih podatkov ni smiselna:

»Pri presojanju zadostne določnosti predpisov v smislu njihove predvidljivosti za naslovnike je namreč po praksi ESČP treba upoštevati, da absolutne določnosti ni mogoče zahtevati, ker bi bilo to neuresničljivo; visoka stopnja določnosti je vsekakor zaželena vendar pa ne sme voditi v pretirano rigidnost«

Sodišče je tako ugotovilo, da je poseg v informacijsko zasebnost tožnice povsem zakonit:

»Upoštevajoč navedeno, bi bilo mogoče priti do zaključka, da je poseg v pravico tožnice …. predpisan z zakonom na dovolj določen način in ima legitimen namen v nadzoru nad nezdružljivostjo funkcij in dejavnosti, v nadzoru nad premoženjem funkcionarjev in preprečevanjem in odpravljanjem nasprotja interesov ter korupcije ter v transparentnosti delovanja in upravljanja javnega sektorja … tudi iz razloga prevencije pred morebitnimi zlorabami. …«

Poraba javnih sredstev je javna…

Upravno sodišče je tudi povzelo argumente Nataše Pirc Musar kot Informacijske Pooblaščenke glede porabe javnih sredstev:

»Javnost ima torej pravico biti obveščena o porabi javnih sredstev – tudi tistih, ki so bila izplačana iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb. Obveščanje javnosti o delu komisije je sicer tudi … dolžnost tožene stranke.«

Sodišče pri tem seveda ne ostaja pri načelnem mnenju, pač pa je zelo konkretno:

»Poseg v tožničine pravice do varstva osebnih podatkov in dostojanstva je bil torej nujen v tem smislu, da ni bilo mogoče z milejšim ukrepom v enaki mero dosegati istega legitimnega cilja po transparentni porabi javnih sredstev državnega funkcionarja.«

…in to ne glede na pravico do zasebnosti

Če je bila Nataša Pirc Musar kot Pooblaščenka pri izplačilih denarnih socialnih pomočeh mnenja, da so podatki o porabi javnih sredstev vedno prosto dostopni in da zakon izključuje vsakršen test tehtanja, oziroma ne predvideva izvedbe tim. škodnega testa, je Upravno sodišče v konkretnem primeru vseeno tehtalo težo posega v informacijsko zasebnost tožnice in korist glede javne objave:

»Kar pa zadeva sorazmernost v ožjem pomenu besede, pa je potrebno pretehtati še ali je teža posega v tožničini pravici do informacijske zasebnosti in dostojanstva v sorazmerju s koristmi, ki jih takšen poseg prinaša za javne koristi.«

Sodišče je pri tem nedvoumno ugotovilo, da transparentnost prevlada nad pravico do informacijske zasebnosti:

»V zvezi s tem je pomembno, da se obdelava in objava osebnih podatkov ni nanašala na občutljive osebne podatke, ampak na podatke, za katere tudi drug zakon predvideva, da so lahko javno dostopni (1. alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ), da ni bil razkrit celoten premoženjski profil tožnice, ampak zgolj prihodki iz avtorskih in podjemnih pogodb izplačanih iz javnih sredstev… Na drugi strani pa je transparentnost glede porabe javnih sredstev v javnem sektorju izrednega pomena ne samo iz vidika ZIntPK, ampak tudi iz vidika aktualne svobode izražanja in kakovosti javne razprave o politiki racionalne porabe javnih sredstev.«

Upravno sodišče je tako oktobra 2015 razsodilo, da se tožba zavrne, je pa Nataša Pirc Musar napovedala, da se bo na odločitev pritožila.

Namesto zaključka

Tako zasebnost, kot tudi tudi transparentnost sta pomembni pravici in vrednoti v sodobni družbi. A kot kaže so nekateri mnenja, da v primeru nekoga, ki živi pod pragom revščine (le-ta je v Sloveniji močno stigmatizirana!), transparentnost absolutno prevlada, saj gre vendarle za porabo javnih sredstev. Pa čeprav bo država ta sredstva nekoč morda celo dobila nazaj od prejemnikovih dedičev.

Po drugi strani pa naj bi bila primeru druge osebe, ki poleg povsem spodobne plače iz javnih sredstev prejema še razmeroma visoke avtorske honorarje, pravica do zasebnosti skoraj absolutna. (Mimogrede, plače v javnem sektorju so po zakonu javne, in sicer so javni podatki o osnovni plači, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo.)

No, takšno stališče je Upravno sodišče na prvi stopnji jasno zavrnilo.

Je pa zanimivo, da Nataša Pirc Musar v resnici transparentnost odločno podpira. Z novinarko DELA Anuško Delić sta se lotili projekta s katerim bi skušali povečati transparentnost porabe javnih sredstev s strani izvoljenih predstavnikov državljanov EU. Gre za Projekt Evroposlanci, v okviru katerega novinarji iz celotne EU od  Evropskega parlamenta zahtevajo dostop do dokumentov o porabi njihovih nacionalnih izvoljenih predstavnikov v parlamentu, oziroma podatkov o tistih dodatkih parlamentarcev, ki so namenjeni financiranju stroškov, ki jih imajo le-ti z opravljanjem svoje javne funkcije.

Evropski parlament je dostop do teh informacij zavrnil in sicer z argumentom, da gre za osebne podatke evropskih poslancev. Zato so novinarji vložili tožbo sodišče Evropske unije, tam pa jih bo zastopala odvetnica Nataša Pirc Musar.

Pirc Musarjeva je v tem primeru mnenja, da je Evropski parlament »napačno interpretiral pravila zaščite osebnih podatkov in da je bila zavrnitev dostopa do zahtevanih dokumentov neupravičena.«

Še več, po mnenju Delićeve in Pirc Musarjeve gre v tem primeru za javno porabo, javen denar, stvari, ki bi morale biti javne.

Zanimivo – Pirc Musarjeva se zavzema za javnost teh podatkov, po katerih bo mogoče rudariti in iskati potencialne “grešnike” med parlamentarci. Pa čeprav bi morda kdo rekel naslednje:

»ne gre za kršitelje zakonskih določb, za posameznike, ki so storili ali so obtoženi storitve kaznivih dejanj oziroma storitve prekrškov. Ne. Ti ljudje … štejejo za grešnike, ker so prejeli prihodek iz javnih sredstev. … Preprosto se zdi, da je njihov greh “pasenja na javnem denarju” tako velik, da si “zaslužijo” viseti na spletu, kjer lahko cel svet vidi, da “so pri koritu”.«

Navedeni citat se seveda ne nanaša na evropske poslance, pač pa na prejemnike avtorskih honorarjev, ki so bili objavljeni na Supervizorju, Pirc Musarjeva pa nekatere izmed teh prejemnikov kot odvetnica zastopa v tožbi proti KPK. Gre za citat odvetnice Nataše Pirc Musar, ki je vzet iz njene spletne strani, ki se kot rečeno sicer ne nanaša na poslance, pač pa na prejemnike avtorskih honorarjev.

Mimogrede, Nataša Pirc Musar je na predstavitvi projekta Evroposlanci tudi izjavila, da imamo v Sloveniji »blazno dober zakon, eden boljših zakonov na svetu v katerem imamo tako imenovano absolutno pozitivno izjemo, ki pravi, da mora biti čisto vse javno, kar se tiče porabe javnega denarja.«

Musarjeva očitno zakonodajo iz področja transparentnosti dobro pozna. Občutek imam, da transparentnost tudi vneto zagovarja, kar je vsekakor hvalevredno. Žal pa imam tudi občutek, da ta vnema izgine v tistih primerih, kjer nastopa kot odvetnica nekaterih pripadnikov slovenske elite. S tem pa se žal ne morem strinjati.

Kategorije: Človekove pravice, Zasebnost
Ključne besede: osebni podatki, Supervizor, ZDIJZ