Odgovor policiji

_Na moj članek z naslovom “Policija se ne zna soočiti z lastnimi napakami” je policija poslala kar dva odgovora. 2__3. oktobra 2016 je tiskovni predstavnik policije Drago Menegalija v Sobotni prilogi objavil prvi odgovor.  Drugi odgovor z naslovom Komu in zakaj je policija trn v peti? Interesi ozadja ali le nepoznavanje sistema?  pa je podpisala namestnica generalnega direktorja policije Tatjana Bobnar in je bil objavljen v Sobotni prilogi dne 29. oktobra 2016.

_

 

Odgovor tiskovnega predstavnika policije na moj članek na katerem sem skušal opozoriti na nekatere sistemske napake znotraj policije žal že takoj na začetku postreže z razočaranjem.

Podnaslov se namreč glasi: “Zakaj želi strokovnjak razvrednotiti delo in rezultate slovenske policije kot mafijsko organizacijo?”

Poglejmo si kaj točno sem zapisal v članku:

“Po opisanem sodeč bi kdo rekel, da delovanje slovenske policije prej spominja na mafijo kot pa na organizacijo, katere poslanstvo je služiti državi in ljudem. Pa vendar menim, da tiha večina policistov dela dobro, predano in zakonito. Problem je tista peščica posameznikov, katerih sporno delovanje meče slabo luč na vse druge. In zdi se, da se policija ne zna prav dobro soočiti z lastnimi napakami.“

Iz navedenega je po mojem mnenju razvidno kvečjemu to, da sam policije nikakor ne dojemam kot mafijsko organizacijo. Ravno nasprotno, izrecno sem zapisal, da sem prepričan, da večina policistov dela dobro.

Podobno me je razočaral tudi odgovor ge. Tatjane Bobnar. Čeprav sem v svojem članku navedel nekaj konkretnih primerov, ki kažejo na zaskrbljujoče dogajanje znotraj policije oziroma celo na sume nezakonitosti – in to na najbolj občutljivem področju policijskega dela – ga. Bobnarjeva v odgovoru ni v ničemer predstavila argumentov, ki bi na to odgovarjali. Pri tem je potrebno poudariti, da ne gre za moje osebne očitke, pač pa za dognanja različnih oseb, ki so bila že pred tem javno objavljena. V nobenem od omenjenih očitkov nimamo epiloga, niti prepričljivega odziva policije kot institucije. To pa ni nekaj, kar bi vzbujalo zaupanje. Še toliko bolj, ker gre v večini primerov za očitke, ki letijo na krog ljudi iz PU Ljubljana, ki danes zasedajo ključna mesta v kriminalistični policiji ali v GPU. Je odveč pričakovati, da bi policija na podlagi neodvisne preiskave te očitke argumentirano zavrnila ali pa identificirala in sankcionirala krivce?

“Kriv je zakonodajalec”

Prvi policijski odgovor pravzaprav sploh ne bi bil vreden komentarja, če med vrsticami ne razkril odnosa nekaterih v policiji do zakonodaje. Tako predstavnik policije navaja:

“Prvi primer IMSI lovilcev, ki ga navaja avtor prispevka, sploh ne bi bil primer, če bi odgovorni nosilec zakonov, v katerih bi bilo možno urediti njihovo uporabo, glede na vse pobude policije to pred leti tudi opravil.“

Če torej pravilno razumem odgovor policije, je za opisano pravno sporno uporabo lovilca IMSI številk kriv zakonodajalec, ker ni pravočasno sprejel ustrezne zakonske podlage?? Kaj pa načelo delitve oblasti?

Podobno razmišljanje lahko preberemo tudi v nadaljevanju odgovora:

“Tudi v naslednjem izpostavljenem primeru, češ da neustavno pridobivamo podatke o bralcih spletnih portalov, ni izpostavljeno najpomembnejše dejstvo, da si policija že leta prizadeva, da bi se glede na kompleksnost področja, različne, zakonsko veljavne pravne podlage in različne prakse državnih tožilstev ustrezno spremenil ZKP. S tem bi se zapolnila pravna praznina na področju pridobivanja podatkov za namen preiskovanja kaznivih dejanj. Policija je Ministrstvu za pravosodje predlog za spremembo ZKP podala že pred dvema letoma, vendar naš predlog v zadnjo novelo zakona še ni bil umeščen.“

Torej – policija si “že leta” prizadeva za spremembo ZKP oziroma “zapolnitev pravne praznine“, ministrstvo za pravosodje pa njihovi pobudi ni sledilo. Krivo je torej ministrstvo oziroma spet na nek način zakonodajalec, ki ni uzakonil policijskih želja?

Pri odgovoru policije pa je najbolj neverjetno to, da je policija naredila spremembo teze. Niso zanikali, da je prišlo do nezakonitosti, pač pa so to nezakonitost naprtili drugim: bodisi zakonodajalcu, bodisi ministrstvu za pravosodje oz. vladi. Zdi se, kot da se je policija postavila na stališče: »ja, delamo nezakonito, ampak to počnemo, ker nam zakon ne daje dovolj pooblastil«.

Si predstavljate, da bi se na tak način zagovarjal kakšen kadilec marihuane: “Kriv nisem jaz, kriv je zakonodajalec, ki kljub številnim pobudam še ni odpravil zakonske prepovedi posesti marihuane“? Verjetno bi njegov zagovor označili najmanj kot smešen.

Lovilci IMSI številk

Lovilcev IMSI številk se je v svojem odgovoru dotaknila tudi ga. Bobnarjeva. Tako navaja, da se je policija pri uporabi IMSI lovilca naslanjala na določila ZKP in mnenja vrhovnega državnega tožilstva ter izdane odredbe preiskovalnih sodnikov. Če je to res, se sprašujem, zakaj je bilo glede uporabe te naprave potrebno zavajati javnost?

Kot rečeno, je namestnik šefa slovenske kriminalistične policije še konec leta 2012 v javnosti izrecno zanikal uporabo lovilcev IMSI številk. In to kljub temu, da je policija to napravo kupila že leta 2004, po trditvah Bobnarjeve pa je bila naprava uporabljena v skladu z mnenji vrhovnega državnega tožilstva (pri tem žal ne pove katerimi) in v skladu z odredbami preiskovalnih sodnikov.

Če je bilo vse povsem zakonito, zakaj potem zakonske spremembe in usklajevanje z informacijskim pooblaščencem, predstavniki vrhovnega državnega tožilstva, vrhovnim sodiščem in ministrstvom za pravosodje? Zakaj “skrivanje” uporabe te naprave pred javnostjo?

Zanimivo je tudi, da je tiskovni predstavnik policije v svojem odgovoru zapisal, da je bila v začetku leta 2013 podlaga za uporabo IMSI lovilca razglašena za pravno sporno, Bobnarjeva pa govori o leta 2013 usklajeni zakonski določbi, ki bi jasneje določila uporabo lovilca IMSI. Je bila torej uporaba lovilca IMSI številk pravno sporna, nezakonita, ali morda samo nejasna? Glede na to, da policija obstoja in uporabe te naprave dolgo časa ni hotela niti priznati, se odgovor vsiljuje sam po sebi.

Ga. Bobnarjeva tudi navaja, da »očitno nekomu ustreza, da ostaja policija brez te opreme, saj je po dogovoru z informacijsko pooblaščenko vse od tega leta ne uporablja«. Človek bi pomislil, da bo v pravni državi policija najprej pridobila ustrezno pravno podlago za uporabo določenih tehničnih sredstev in šele nato kupovala ustrezno opremo. Pri nas je očitno drugače. Policija najprej kupi opremo – in sicer, kot je konec leta 2012 javno izjavil namestnik šefa slovenske kriminalistične policije »za predvidene ukrepe, če bi bila zakonodaja sprejeta« – nato pa se prične truditi, da bi bila uporaba takšne naprave uzakonjena. In če pravne podlage ni, so krivi vsi drugi. Nihče pa se ne vpraša vsaj o razmetavanju davkoplačevalskega denarja pri takšnem kupovanju »na zalogo«.

O spornem delovanju tajnih policijskih sodelavcev

Zanimiv je tudi odgovor glede spornega delovanja nekaterih tajnih policijskih sodelavcev. Policija v prvem odgovoru navaja takole:

“Zato so ob (še) nepotrjenih sumih izjave o vdorih v komunikacijske zasebnosti in napeljevanju kriminalistov zavajajoče in neutemeljene, da bi lahko govorili o sistemskem problemu policije. Pri zbiranju operativnih informacij posamezniki, ki prostovoljno sodelujejo s policijo, ne smejo izzivati ali izvrševati kaznivih dejanj. Kriminalisti, ki so neposredno odgovorni za zakonito in strokovno pridobivanje informacij, ne usmerjajo posameznikov v nezakonite dejavnosti in jih na to tudi opozarjajo.“

Z zapisanim se popolnoma strinjam. Težava je v tem, da v primeru Ornig javno znana dejstva kažejo nekoliko drugačno sliko. Poglejmo si vsebino nekaj na strani Podčrto.si že objavljenih e-sporočil med policijskim informatorjem Dejanom Ornigom in kriminalistoma, s katerima je sodeloval.

Ornig je kriminalistu že decembra 2013 povedal, da vdira v računalnike posameznikov:

Nato Ornig kriminalistu pove, da si je pustil »backdoor na mailu« sumljive osebe. Kriminalist na to ne reagira v smislu, da je to nezakonito, pač pa zapiše “Super, hvala. Nema veze…” – in si nato zaželi dodatne podatke o eni izmed oseb:

Ne samo, da kriminalist informatorja ni opozoril na prepoved izvrševanja kaznivih dejanj, še več. Kriminalist je informatorju celo posredoval podatke o določenem osumljencu:

Podobno je bil z načinom Ornigovega pridobivanja podatkov seznanjen tudi drugi kriminalist:

Ornig je januarja 2015 ugotovil, da lahko z vdorom v Facebook profil pridobi tudi telefonski imenik osebe in tega posreduje policiji. Kriminalist je bil torej seznanjen z načinom pridobivanja podatkov:

In pa še primer sporočila, kjer kriminalist Ornigu posreduje osebni podatek (rojstni datum), ki ga Ornig potrebuje za vdor:

Na podlagi teh javno objavljenih podatkov lahko sklepamo, da je policija za zakonsko sporno početje ne samo vedela, temveč je tovrstno pridobivanje podatkov celo usmerjala.

Policija ali dva njena uslužbenca? Dejstvo je, da je Ornig je s policijo komuniciral prek njihovih službenih e-naslovov. Dejstvo je, da sta mu kriminalista, s katerima je sodeloval na njegovo zaprosilo iz Centralnega registra prebivalcev celo posredovala osebne podatke sumljivih posameznikov, ki jih je Ornig potreboval za vdore. Dejstvo je, da ni šlo za neko zasebno dejavnost dveh policistov, pač pa za naloge, ki sta jih policista opravljala v okviru svoje službe.

Naj bo popolnoma jasno: to nikakor ne opravičuje Ornigovih vdorov. Jasno je, da je vsak sam odgovoren za svoja dejanja. A po mojem mnenju bo svoj del odgovornosti v tem primeru morala prevzeti tudi policija kot celota in omenjena dva kriminalista kot njena uslužbenca.

Policija je v svojem odgovoru zapisala tudi:

“Dejstvo je, da policija nikomur ne zagotavlja, da zoper posameznika ne bo sprožen kazenski postopek, če izvršuje kazniva dejanja.“

Vsekakor imam v policijo zaupanje, da bo tako tudi v primeru, da gre za posameznike iz njihovih lastnih vrst.

O spletnih blokadah

Prepričan sem, da se vsi strinjamo, da posnetki spolnih zlorab – in to kakršnihkoli, ne samo otrok – ne sodijo na internet. Vprašanje je samo kako ta cilj najbolj učinkovito doseči.

Odgovor je po mojem mnenju precej enostaven. Za odstranitev spornih in nezakonitih vsebin iz spleta ne potrebujemo kakšnih dragih in zapletenih rešitev. Treba je samo uporabljati obstoječa pooblastila in – delati.

Leta 2009 je Interpolov IWOL seznam pricurljal na splet oziroma ga je na svojih straneh objavil Wikileaks. Skupina spletnih aktivistov se je zakopala v seznam in identificirala 60 spornih spletnih strani s posnetki spolnih zlorab otrok. O njihovem obstoju so nato obvestili njihove ponudnike dostopa do interneta. In kaj se je zgodilo? Ponudniki dostopa do interneta so sporne vsebine odstranili v samo 12 urah po obvestilu. Zgolj na podlagi preprostega obvestila s strani navadnih aktivistov.

Boj proti nezakonitim vsebinam na spletu je torej mogoč in celo precej enostaven in poceni, hkrati pa zelo učinkovit. Policija bi morala samo delati to, kar v okviru obstoječe zakonodaje že lahko dela. Prepričan sem, da bi vsak ponudnik dostopa do interneta na policijsko povpraševanje nemudoma ustrezno reagiral in stranki, ki na spletu objavlja takšne vsebine nemudoma odpovedal pogodbo, po možnosti pa policiji tudi dostavil vse potrebne podatke o stranki.

In če kakšna spletna stran spornih vsebin kljub obvestilu morda ne odstrani? V tem primeru sem mnenja, naj blokado odredi sodišče. S tem se namreč precej zmanjša tako možnost napak kot tudi samovoljnega širjenja blokade. Znani so namreč primeri, ko so celo demokratične države (konkretno Avstralija) na seznam blokade uvrstile povsem legitimna spletišča, npr. spletno stran neke zobne ordinacije ter spletno stran pasjega zavetišča. Zato je po mojem mnenju potreben sodni nadzor nad tovrstnimi blokadami. Blokade torej da, vendar na način, da bo cilj kar najbolj učinkovito dosežen.

Takšno sicer ni samo moje mnenje, pač pa tudi mnenje nekaterih predstavnikov ministrstva za javno upravo. Vprašanje za policijo: ali se morda policija boji sodišč in sodnega nadzora nad blokadami spleta?

Glede prikazovanja “učnih, strokovnih gradiv” povezanih s spolnimi zlorabami otrok pa se s pojasnili policije nikakor ne morem zadovoljiti.

Posest posnetka spolne zlorabe otroka (pa kakorkoli to poimenujemo) je kriminalizirana že sama po sebi. In to ne glede na to kdo prikazuje tovrstna gradiva. Morda se prikazovanje tovrstnih gradiv predstavnikom policije zdi dopustno, a s tem se ne morem strinjati. Takšno je bilo (na omenjenem sestanku) tudi mnenje predstavnika Informacijskega pooblaščenca, ki je izpostavil, “da absolutno ni dopustno, da se tovrstni posnetki … prikazujejo“. Prav tako je možnost prikaza teh gradiv odločno zavrnil minister za javno upravo – in to ob strinjanju vseh drugih navzočih.

Jasno je seveda, da policija, tožilstvo, sodni izvedenci in sodišče tovrstna gradiva lahko uporabljajo za namene kazenskega postopka. A tukaj je predstavnik policije tovrstna gradiva skušal uporabiti pri “osveščanju” oziroma pri “prepričevanju” predlagatelja zakonov in strokovne javnosti za sprejem zakonskih sprememb, ki jih podpira policija. Na sestanku niso bile prisotne osebe, ki bi tovrstna dejanja preiskovale, pač pa minister, državni uradniki, predstavniki operaterjev in celo predstavnik civilne družbe.

Moje mnenje je, da uporaba tovrstnih gradiv za takšne namene nikakor ni dopustna. Podobno stališče je zavzel tudi minister Koprivnikar, ki je izpostavil “da so to absolutno skrajno zavržena dejanja, v kar ga ni treba prepričevati s prezentacijami“.

O uporabi “posnetkov” za “izobraževalne namene”

Poglejmo si, kakšen odnos do uporabe podobnih posnetkov za namene treninga imajo v tujini. Leta 1989 je v Veliki Britaniji na športnem štadionu Hillsborough prišlo do tragedije, kjer je množica do smrti stisnila 96 gledalcev, 766 pa jih je bilo ranjenih.

Septembra 2016 je eden izmed britanskih policistov posnetke iz te tragedije uporabil za namene treninga in rekrutacije policistov v poseben oddelek, ki se ukvarja s prepoznavo obrazov.

Posledice?

• Policija v Manchestru je policista, ki je te posnetke uporabil za namene treninga nemudoma suspendirala.
• Proti policistu so nemudoma sprožili disciplinski postopek.
• Program rekrutacije policistov v oddelek za prepoznavo obrazov so do nadaljnjega ustavili(!) in napovedali preiskavo posnetkov, ki se v programu uporabljajo za namene treninga.
• Vse zaposlene so obvestili, da je uporaba podobnih slikovnih gradiv prepovedana oz predstavlja hujšo kršitev delovnega razmerja.
• Policija je javno podala izjavo, da je uporaba tovrstnih posnetkov “popolnoma nesprejemljiva“(!).
• Predstavnik policije se je pisno opravičil družinam žrtev tragedije(!).
• Predstavnik policije se je javno opravičil vsem, ki jih je uporaba teh posnetkov prizadela.

Tako v Britaniji. Pri nas pa očitno precej drugače.

In za konec…

Neverjetno je tudi dejstvo, da je uraden predstavnik policije, v konkretnem primeru namestnica generalnega direktorja policije, namesto, da bi odgovorila na legitimno kritiko, sogovornika raje skušala diskreditirati z insinuacijo na njegove osebne ali posebne interese. Kaj je ga. Bobnarjeva s tem mislila ne vem. Vem pa, da to ni komunikacija, ki bi bila s strani represivnih organov primerna v demokratičnih državah. S strani policije zveni prej kot grožnja.

Če je ga. Bobnarjeva na koncu svojega prispevka mislila mene, jo lahko spomnim na dejstvo, da sem z nekaterimi sodelavci v preteklosti v brezplačno pomagal pri pripravi novele zakona ZKP-J, ki je v slovensko kazensko zakonodajo vnesla načela digitalne forenzike v kazenskih postopkih in ki je policiji konstruktivno pomagala zapolniti »pravno praznino« nastalo z razsodbo Ustavnega sodišča Up-106/05. Prav tako sem se glede varnostnih ranljivosti v sistemu TETRA, takoj ko sem za njih izvedel, obrnil na policijo in ustrezne državne organe, z željo, da svoje komunikacije ustrezno zavarujejo. Podobnih primerov je bilo še več, a jih ne bom našteval. Zato njeni očitki o tem, da od nekaterih zaman pričakuje pomoč pri konstruktivnem iskanju rešitev, največ povedo o njej sami.

 

Prav bi bilo, da bi se represivni organi zavedali, da so in morajo biti zaradi svojih pooblastil in moči odprti za kritiko in zdravo skepso, ki je norma v demokratični družbi. Prav bi bilo, da na kritiko odgovarjajo z argumenti. Ker temu očitno ni tako, bi bilo morda prav, da se o tem izreče tudi ministrstvo za notranje zadeve, v naloge katerega spada tudi civilni in upravni nadzor nad delom policije.