Transparentnost in gospodarnost javne uprave pri nakupih programske opreme

Odprtokodno oziroma prosto programje v zadnjem času postaja zelo resna alternativa lastniškemu programju in po svetu je čedalje več primerov ustanov in podjetij, ki zaradi številnih prednosti prehajajo na uporabo odprte kode. Poleg ugodne cene (odprtokodno programje je praviloma na voljo brezplačno) glavno razliko med konceptoma odprte in zaprte kode predstavlja predvsem različen pristop do licenciranja programske opreme.

Prosto programje obsega vso tisto programsko kodo, ki uporabniku (preko proste licence, navadno gre za licenco GPL – General Public Licence) dovoljuje prosto razširjanje ter omogoča prost dostop do izvorne programske kode, njeno spreminjanje in vključevanje v lastne programe. Lastniško programje pa po drugi strani temelji na drugačnem licenčnem modelu – razširjanje lastniškega programja je omejeno, uporabnikom programa ni dovoljeno spreminjati, izvorna programska koda pa praviloma ni na voljo ali pa je na voljo le ob podpisu pogodbe o nerazkritju.

Posledica tega je, da je pri uporabi lastniškega programja uporabnik priklenjen oz. vezan na ponudnika programske opreme, kar je lahko kritično predvsem v primeru zahtev po novi funkcionalnosti ali nadgradnjah programske opreme, pri uporabi odprtokodne programske opreme pa takšnega priklepanja na ponudnika oz. vezave (gre za tim. vendor lock-in) ni.

Odprtokodno oziroma prosto programje ni nujno nekomercialno, čeprav praviloma velja, da je na voljo povsem brezplačno. Kljub temu je takšen model razvoja programske opreme lahko uspešen, saj razvijalci, ki tovrstno programje na internetu dajo na voljo za brezplačen prenos, lahko tržijo podporo in vzdrževanje.

Da je razvoj prostega programja dejansko uspešen, v praksi dokazujejo tudi številni uspešni odprtokodni projekti, kot npr. spletni brskalnik Firefox (v Evropi ima trenutno najvišji tržni delež), odjemalec e-pošte Thunderbird, pisarniški paket OpenOffice.org, multimedijski predvajalnik VLC, itd. Konec koncev pa to dokazuje tudi operacijski sistem Ubuntu Linux, ki je leta 2009 prvič uradno (!) postal konkurenca izdelkom podjetja Microsoft in na katerega prehaja čedalje več resnih ustanov.

Tako je z uspešnim prehodom iz okolja Windows na okolje Linux pred časom pričela francoska policija, ki je že v začetnem obdobju prehoda (končan naj bi bil do leta 2015) po besedah predstavnika francoske žandarmerije Xavierja Guimarda uspela znižati stroške za 70 odstotkov (oziroma prihraniti celih 50 milijonov EUR), kot navajajo, pa se je s prehodom na Linux izboljšala podpora odprtim standardom, Linux pa je prinesel tudi poenostavljeno upravljanje in vzdrževanje informacijskega sistema (krajša evalvacija prehoda je objavljena na spletni strani OSOR.eu). Podobne učinke prehoda ugotavljajo tudi v nemškem zunanjem ministrstvu, kjer so ugotovili, da je vzdrževanje računalnikov z nameščenim operacijskih sistemom Linux daleč najcenejše (leta 2003 so začeli prehod na 11.000 računalnikih, ocenjujejo pa, da so stroške vzdrževanja zbili na četrtino). Tudi v drugih državah razmišljajo podobno.  Npr. v Rusiji, kjer bodo okrog 60.000 ruskih učiteljev naučili nameščati in uporabljati odprtokodno programsko opremo, vsem šolam pa so tudi že razdelili namestitvene CD-je z Linuxom, ali v Švici, kjer je njihova agencija za informatizacijo v izobraževanju marca 2010 vsem šolam priporočila prehod na odprto kodo. Za prehod na Ubuntu Linux so leta 2008 (uspešno) odločili tudi v Zimbabvejskem parlamentu ter v Vietnamu, kjer bodo Linux morale uporabljati vse državne ustanove.

V letu 2009 so prehod na odprto kodo začeli tudi na francoskem direktoratu za javne finance. Za začetek načrtujejo namestitev odprtokodnega odjemalca e-pošte Mozilla Thunderbird na 130.000 računalnikov (pred tem so za branje e-pošte uporabljali Microsoft Outlook in Lotus Notes), za skupinsko delo pa namesto Microsoft Exchange načrtujejo uporabo platforme Open Business Management. Odprto kodo sicer uporabljajo tudi v drugih francoskih ustanovah, nekatere med njimi pa tudi pomembno prispevajo k razvoju odprtokodnih programov. Francoska vojska se je tako zaradi varnosti odločila uporabljati odprtokodni odjemalec e-pošte Mozilla Thunderbird na 80.000 računalnikih, v okviru projekta Trustedbird pa razvijajo številne varnostne izboljšave za Mozilla Thunderbird. Nekatere med njimi so bile tudi vključene v tretjo različico Mozille Thunderbird. Prihranke s prehodom na odprto kodo si obetajo tudi v policiji na Švedskem. Po njihovih izračunih naj bi na strežniškem področju v naslednjih 5 letih prihraniti kar 20 milijonov EUR, zanimiva pa je tudi ocena, da v njihovem primeru na področju strežniških rešitev odprtokodne rešitve znašajo le eno petino stroškov primerljivega komercialnega programja, v primeru baz podatkov, pa odprtokodne rešitve znašajo le eno sedmino stroškov. O prehodu razmišlja tudi policija na Nizozemskem, kjer trenutno že izvajajo testiranje odprtokodnih rešitev, proti odprti kodi pa resno pogledujeta tudi Kanada in Velika Britanija.

Uspešen pilotni projekt prehoda tehniške šole na Ubuntu je potekal tudi v Islandiji (s prehodom so znižali stroške, na težave pa niso naleteli), še bolj obsežno pa so se prehoda lotili v Švici in Makedoniji ter v Braziliji. V slednji so v 5560 občinah v šole namestili 350.000 namizij z Linuxom.

Porast uporabe OpenOffice.org pisarniškega paketa je opaziti tudi v Belgiji, kjer OpenOffice uporablja Agencija za javne odpadke Flanderja, mestna uprava v mestu Schoten, pristanišče Antwerp (1300 računalnikov) ter zaposleni v upravi province Limburg, Vincent Van Quickenborne, belgijski minister za poenostavitev javne uprave pa je pred kratkim javno izrazil svojo podporo odprti kodi in napovedal še večjo vključenost državne uprave v njeno uporabo in razvoj. Odprte formate uporabljajo tudi v na Danskem, kjer je vlada v začetku leta 2010 sprejela odločitev, da bodo vse vladne agencije (pričakujejo pa da jim bodo kmalu sledili tudi na regionalni in lokalni ravni) za pisarniške dokumente odslej uporabljale odprti format ODF (podpira ga odprtokodni pisarniški paket openOffice.org), podobno odločitev pa so leta 2007 sprejeli tudi na Norveškem. Odprto kodo uspešno uporabljajo tudi podjetja, kar dokazuje podjetje IBM, kjer morajo od septembra letos uporabljati le pisarniški paket OpenOffice.org, če pa na delovnem mestu želijo uporabljati MS Office, za to potrebujejo posebno odobritev vodstva podjetja. Pri tem so v IBM poudarili, da je bila odločitev za OpenOffice.org sprejeta zato, ker v podjetju želijo uporabljati odprte standarde.

Povsod po svetu se torej bolj ali manj resno razmišlja o prehodu na odprtokodno programsko opremo, izvedenih je že kar nekaj uspešnih pilotnih projektov in celo zaključenih prehodov, zato se upravičeno lahko vprašamo kaj se na tem področju dogaja v Sloveniji.

Kaj pa Slovenija?

Formalno slovenska država prehod na odprto kodo podpira. Tako so vsaj zapisali v Strategiji razvoja informacijske družbe (si2010), kjer se je na strani 41 Slovenija zavezala zagotavljanju “ustreznih možnosti za razvoj uvajanje in uporabo rešitev, ki temeljijo na načelu odprte kode na vseh področjih javnega interesa” med strateške cilje pa je zapisala tudi “dejavno podporo enakovredni obravnavi lastniške in odprtokodne programske opreme“.

Tako na papirju, kaj pa v praksi?

V začetku leta 2009 so trije poslanci Državnega zbora RS (Luka Juri, Frangež Matevž in Dejan Levanič) na vlado poslali pobudo v zvezi s prehodom na odprtokodne rešitve. Vlada je pobudo obravnavala marca 2009 na 19. redni seji in na predlog Ministrstva za javno upravo pripravila precej nenavaden odgovor.

Glede uporabe odprtokodnih brskalnikov so bili na vladi mnenja, da prihranka ni, in ob tem gladko spregledali dejstvo, da je ravno zaradi nespoštovanja spletnih standardov s strani brskalnika Internet Explorer razvoj spletnih aplikacij lahko precej dražji ter da so uporabniki Internet Explorerja, zlasti njegovih starejših različic izpostavljeni številnim varnostnim problemom, odpravljanje katerih predstavlja tim. skrite stroške (npr. stroški nakupa protivirusnega programja, stroški odpravljanja varnostnih težav, itd.).

V nadaljevanju odgovora žal lahko opazimo tudi veliko nepoznavanje področja informacijske varnosti s strani vladnih strokovnjakov, ki so pripravljali omenjeni odgovor. Glede Linuxa so namreč izrazili mnenje, da _“_ni primeren za končnega uporabnika zaradi preveč odprte kode in prevelike ranljivosti v primeru množične uporabe” ter da je “Linux okolje lahko še bolj ranljivo, saj gre za odprto kodo, kjer je vsakomur dostopna izvorna koda“.

Odgovor je precej nenavaden, saj v nadaljevanju Ministrstvo za javno upravo samo poudarja, da Linux na strežniškem področju že sedaj uporabljajo v veliki meri in celo ugotavljajo, da so “v celoti vzeto stroški nižji kot pri uporabi Microsoft Windows strežnikov“.

Vsekakor se zastavlja vprašanje zakaj Linux za namizne sisteme varnostno ni primeren, za strežnike, kjer se praviloma nahajajo precej bolj občutljivi podatki in pomembne aplikacije, pa je. Hkrati vladni strokovnjaki očitno povsem spregledajo dejstvo, da informacijske varnosti ni mogoče zagotavljati s pomočjo skrivanja (tim. security through obscurity), pač pa predvsem skozi transparentnost (tim. security through tranparency). Med resnimi strokovnjaki za informacijsko varnost (npr. Bruce Schneier, ki je ena največjih avtoritet na tem področju) je namreč že dolgo povsem sprejeto načelo, da varnosti s pomočjo skrivanja programske kode ni mogoče ustrezno zagotoviti. Konec koncev pa je dokaz, da skrivanje programske kode ne zagotavlja varnosti prav število varnostnih ranljivosti in zlorab le-teh v (zaprtokodnem) okolju Windows.

Kaj pa OpenOffice.org?

So pa – vsaj na papirju – na vladi pokazali nekoliko bolj odprt odnos glede uporabe OpenOffice.org. Na Ministrstvu za javno upravo so namreč poudarili, da ne nasprotujejo uporabi OpenOffice.org ter da celo pripravljajo pobudo za določitev odprtega standarda ISO/IEC 26300:2006 kot obveznega standarda za izmenjavo dokumentov znotraj državne uprave.

__

Vsekakor pohvalna poteza, ki pa zahteva nekoliko podrobnejšo obravnavo.

Za začetek nekaj besed o OpenOffice.org. Gre za odprtokodno zbirko pisarniških programov, ki omogoča urejanje besedil, preglednic in izdelavo predstavitev. OpenOffice.org neposredno konkurira pisarniški zbirki Microsoft Office, saj omogoča praktično vse, kar omogoča tudi konkurenčni produkt. Razlika je le v nekoliko drugačnem zunanjem videzu programa (a resnici na ljubo razlike res niso velike), OpenOffice.org ne vsebuje vgrajenega odjemalca za e-pošto (lahko pa seveda uporabimo odprtokodni in brezplačni odjemalec e-pošte Thunderbird), nekaj težav pa ima OpenOffice.org tudi z Microsoftovimi datotečnimi formati. Datoteke MS Office načeloma sicer zna uvoziti, vendar pri bolj zapletenih dokumentih pri uvozu včasih pride do manjših nepravilnosti (ki se pokažejo kot podrta oblika dokumenta). Po drugi strani pa Microsoft Office (vseh) dokumentov konkurence brez dodatnega programja sploh ne zna uvoziti (novejše različice MS Offica imajo sicer  podporo za dokumente v OpenDocument formatu).

Vsekakor gre za resen izdelek, primeren za uporabo v poslovnem okolju, kar dokazujejo tudi nekateri slovenski primeri ustanov, ki uspešno uporabljajo ta pisarniški paket. OpenOffice.org tako že uporabljajo slovenska sodišča, časopisna hiša DELO, Zdravstveni dom Ljubljana, nekatere šole, itd. Uradnih podatkov o uporabnikih tega odprtokodnega pisarniškega paketa sicer ni, nekoliko bolj sistematične izkušnje s prehodom imajo le v Centru za informatiko Vrhovnega sodišča. Tam so leta 2006 ugotavljali, da je največji strošek migracija uporabnikov (kar je seveda enkraten strošek), negativnih izkušenj s prehodom pa (takrat) niso imeli. Danes je stanje podobno – sodstvo uspešno uporablja odprto kodo, kar mu prinaša številne prednosti in prehod se je zagotovo izplačal. Zato se zastavlja vprašanje kako to, da OpenOffice.org ne uporablja tudi državna uprava.

Študija

Vprašanje prehoda iz pisarniškega paketa Microsoft Office na OpenOffice.org se je slovenski državi nekoliko resneje prvič zastavilo leta 2002. V tem obdobju se je vlada odločala o podaljšanju licenc za Microsoft Office in OpenOffice.org se je pojavil kot možna alternativa.

Kljub temu, da je programski paket OpenOffice.org na voljo brezplačno, pa je njegovo uvajanje povezano z določenimi stroški. Leta 2002 je zato vlada naročila študijo o uravičenosti prehoda na OpenOffice.org. Študija je bila narejena za obdobje treh let in ugotovljeno je bilo, da bi obnova Microsoftovih licenc in uporaba Microsoft Office stala približno 6.7 milijarde SIT (27 milijonov EUR), prehod na OpenOffice.org pa 7.2 milijarde SIT (30 milijonov EUR). Študija je bila sicer nekoliko kotroverzna in močno kritizirana, saj je glede prehoda pripravila dva različna scenarija, natančna metodologija izračuna stroškov prehoda in verjetnosti enega ali drugega scenarija pa ni znana. Kakorkoli že, vlada se je odločila za uporabo Microsoft Officea.

Leta 2005 je pogodba med Microsoftom in vlado potekla in ponovno se je bilo potrebno odločiti med podaljšanjem licence ali prehodom na OpenOffice.org. V revidirani študiji za obdobje treh let je bilo ugotovljeno, da bi prehod na OpenOffice.org stal 7,5 milijarde SIT (31 milijonov EUR), podaljšanje pogodbe z Microsoftom in nadaljevanje uporabe Microsoft Office pa 7,02 milijarde SIT (29 milijonov EUR). Prihranek je bil tokrat ponovno pri uporabi Microsoft Office in vlada se je odločila za podaljšanje pogodbe z Microsoftom.

To je vlada storila kljub temu, da je bila tudi študija iz leta 2005 precej nenavadna. Študija namreč navaja tri vrste tveganj pri prehodu na OpenOffice.org. Prva vrsta tveganj je sprejem nove pisarniške zbirke s strani končnih uporabnikov in prešolanje (avtorji so ocenili, da bo prehod precej zahteven), druga vrsta tveganj je povezana s prenosljivostjo dokumentov v OpenOffice format, tretja zvrst tveganj pa je povezana z zagotovitvijo ustreznega nivoja tehnične podpore uporabi pisarniške zbirke.

Pomisleki so vsekakor relevantni, vendar v študiji ni bilo podane ocene kako obsežno in zahtevno naj bi bilo prešolanje in kakšni bi bili dejanski stroški. Poleg tega je ta zvrst tveganj veljala le dokler Microsoft ni bistveno spremenil uporabniškega vmesnika svoje pisarniške zbirke. Kot kažejo nekateri podatki, pa je bil prehod iz Microsoft Office 2003 na Microsoft Office 2007 v resnici precej enostaven, kar pomeni, da trditev o zahtevnosti prehoda ni točna. Glede druge vrste tveganj prav tako avtorji študije niso navedli ocene koliko dokumentov v resnici ne bo prenosljivih oziroma kakšna bo stopnja prenosljivosti. Prav tako niso odgovorili na vprašanje zakaj bi bila avtomatizacija možna v manjši meri (manjka konkretna podlaga za tako oceno) ter ali je sploh potrebno konvertirati vse stare dokumente. Glede tretje vrste tveganj pa ravno tako manjka konkretna ocena kakšen nivo tehnične podpore bi bil sploh potreben in koliko bi to v resnici stalo. Glede na to, da so pisarniški paketi relativno enostavne aplikacije, uporaba osnovnih funkcij pa je v obeh pisarniških paketih praktično enaka, lahko upravičeno dvomimo, da bi bili stroški povezanimi s to vrsto tveganj kritični. Vsekakor študija ni bila pripravljena na podlagi pilotnega projekta, zato ocene ne temeljijo na realnih podatkih, pač pa so postavljene precej “čez palec”, osnove za stroške pa niso ustrezno pojasnjene. Prav tako so tveganja zgolj navedena, ne pa tudi ustrezno ocenjena – ne z verjetnostjo, ne z učinkom.

Za konec pa se lahko še vprašamo, zakaj je bila študija opravljena samo za obdobje treh let? Dejstvo namreč je, da je strošek prehoda na OpenOffice.org enkraten in bi bil v tri- ali šestletnem praktično povsem enak. Po drugi strani pa je strošek za nakup licenc za Microsoft Office v obdobju šestih let dvakraten (licence je potrebno kupiti za dve 3-letni obdobji). Trik je očitno v izbiri obdobja, ki je ravno dovolj kratko, da se v njem prehod na odprtokodni izdelek ne izplača, na dolgi rok pa je povsem jasno, da bodo licenčnine izbranemu ponudniku programske opreme prinašale lepe in razmeroma stabilne dohodke.

A zgodbe tukaj ni konec. Lani se je izteklo tudi drugo triletno obdobje in zastavilo se je vprašanje kaj konkretno namerava storiti vlada na področju uvajanja odprte kode tokrat. Bodo sledili zavezam iz strategije si2010, in aktivno podprli uporabo odprte kode, ali se bodo ponovno odločili za nakup lastniškega programja? O tem več v nadaljevanju.

Zahteva za dostop do informacij javnega značaja

Da bi pridobil podatke o stroških, ki jih ima državna uprava z nakupom zaprtokodne programske opreme sem konec avgusta 2009 na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja po elektronski pošti Ministrstvo za javno upravo zaprosil za seznam, vsebino in vrednost vseh pogodb, ki jih je državna uprava v zadnjem letu sklenila s podjetjem Microsoft. Kasneje se je sicer izkazalo, da bi bilo do teh podatkov mogoče priti na precej bolj enostaven način (konec koncev pa Microsoft tudi ni edini in verjetno tudi ne največji ponudnik zaprtokodne programske opreme), a zahteva po razkritju pogodb je razkrila zanimive prakse državne uprave pri nakupih programske opreme. Zgodba se je na tej točki pravzaprav šele začela zapletati.

1. septembra 2009 sem prejel sklep o podaljšanju odločanja v zadevi za 20 delovnih dni. Vsebina sklepa razkriva, da je Ministrstvo za javno upravo v letu 2009 s podjetjem Microsoft podpisalo dve pogodbi. Dne 4. novembra 2009 mi je bila nato vročena odločba MJU št. 090-70/2009/10 (datirana iz dne 14. oktober 2009), v katerem je MJU dostop do šest dokumentov omogočilo, dostop do pet dokumentov zavrnilo v celoti, dostop do šest dokumentov pa delno omogočilo. MJU je tudi v celoti zavrnilo dostop do vsebine in vrednosti posameznih pogodb, ki so jih organi državne uprave sklenili s podjetjem Microsoft v zadnjem letu, ter zavrnilo dostop do podatka o številu delovnih postaj v dokumentu “Seznam pristopnikov k pogodbi Microsoft Enterprise Agreement 6.6 z dne 16. 7. 2009”.

Iz obrazložitve MJU je razvidno, da je MJU k vključitvi v postopek kot stranskega udeleženca pogodb MS-BSA in MS-EA pozval podjetje Microsoft Ireland Operations Limited, ki je po svojem pooblaščenem odvetniku Goranu Kanalcu iz Odvetniške pisarne Goran Kanalec dne 21. septembra 2009 odgovorilo, da se želi vključiti v postopek in napovedalo, da bo uveljavljalo izjemo od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja. Stranski udeleženec (Microsoft) je podal dve mnenji. Prvo dne 29. septembra 2009 , dopolnitev pa še dne 14. oktobra 2009.

Ob tem je nenavadno, da je točno ta dan, ko je MJU prejelo dopolnitev mnenja stranskega udeleženca v postopku izdalo tudi odločbo. Očitno so bili pri preučitvi in upoštevanju mnenja stranskega udeleženca precej hitri, precej manj ažurni pa so bili pri pošiljanju odločbe na moj naslov, saj mi je poštni uslužbenec odločbo prvikrat skušal vročiti šele 3. novembra 2009.

Poleg tega je MJU v danem primeru nadvse temeljito spoštovalo pravice stranskega udeleženca skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pozabilo pa je na načelo kontradiktornosti. 146. člen ZUP namreč v 4. odstavku določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Zato sem od MJU dne 13, novembra 2009 zahteval prepis pisanj stranskega udeleženca in skladno z ZUP možnost, da se o pisanjih izjasnim pred izdajo odločbe.

Pritožba zaradi zavrnitve dostopa

MJU je v svoji odločbi navedlo, da se med zahtevanimi informacijami nahajajo tudi take, ki jih je podjetje Microsoft opredelilo kot poslovno skrivnost (po tim. subjektivnem kriteriju), identificiralo dokumente, ki naj bi vsebovali poslovne skrivnosti ter do teh dokumentov omejilo ali v celoti zavrnilo dostop.

Vendar pa MJU pri tem ni upoštevalo dejstva, da so predmet poslovne skrivnosti lahko samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi, bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj ter zlasti to ne morejo biti podatki o porabi javnih sredstev. Slednje je že v več odločbah glede dostopa do informacij javnega značaja zapisal tudi Informacijski pooblaščenec RS. Prav tako MJU po mojem mnenju ni upoštevalo dejstva, da imajo poslovni subjekti seveda pravico, da v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah po svoji volji označijo določene informacije za poslovno skrivnost, vendar je dolžnost organa, da v postopku po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja takšno označitev preizkusi.

Dejstvo je, da je bila podlaga za podpis dveh krovnih pogodb o dobavi programske opreme podjetja Microsoft za organe javne uprave, ki sta bili predmet mojega zahtevka na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, javno naročilo 2008/P 40. Zakon o javnem naročanju (ZJN-2) v 2. odstavku 22. člena določa, da je cena iz ponudbe javni podatek in v primeru merila ekonomsko najugodnejše ponudbe tisti podatki, ki izkazujejo oceno oziroma uvrstitev ponudbe v okviru drugih meril.

1. člen ZJN-2 tako zagotavlja javnost javnih naročil ter s tem omogoča nadzor nad pravilnostjo dela javnega sektorja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. V javnem interesu je namreč, da sta razvidna namen in način porabe javnih sredstev, vsakdo, ki želi pridobiti javno naročilo, pa se zato mora podrediti posebnemu načinu sklepanja pravnih poslov. Zato se morajo ponudniki pa tudi naročniki blaga in storitev zavedati, da ne morejo pričakovati popolnega varstva poslovne skrivnosti v ponudbi in kasneje v pogodbi, ki je sklenjena na podlagi javnega naročila. Zato po mojem mnenju izjema poslovne skrivnosti ob upoštevanju navedenega in tudi upoštevanju 3. odstavka 39. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni, ne more priti v poštev.

Prav tako izjema poslovne skrivnosti ne more priti v poštev tudi zaradi 3. odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki izrecno določa, da se ne glede na obstoj izjeme poslovne skrivnosti po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. S to določbo je tako zakonodajalec še dodatno okrepil nadzorno funkcijo ZDIJZ, saj je izrecno dovolil dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, ki predstavljajo poslovno skrivnost, če je so le-te povezana s porabo javnih sredstev.

Podobno je v odločbi št. 090-42/2009/11 iz dne 3. novembra 2009 ugotovil tudi Informacijski pooblaščenec. Še več, v odločbi št. 021-83/2007/17 iz dne 1. februarja 2008 (odločbo je s sodbo opr. št. U 284/2008-35 iz dne 27. 5. 2009 potrdilo tudi Upravno sodišče RS), pa je Informacijski pooblaščenec celo izrecno zapisal, da:

“je nadzor javnosti, ki naj bi ga institut transparentnosti zasledoval, to pa je spodbujanje in zagotavljanje učinkovite in poštene konkurence ter smotrno porabo javnih sredstev v postopkih javnega naročanja, mogoče zagotoviti zgolj s tem, da se javnosti omogoči tudi dostop do količine po enoti, saj skupni znesek šele skupaj s podatkom o količini zagotavlja učinkovit nadzor o smotrni porabi javnih sredstev”.

Na podlagi tega sem na Informacijskega pooblaščenca dne 13. novembra 2009 poslal pritožbo zaradi delne zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja. Dne 24. novembra 2009 mi je nato Informacijski pooblaščenec poslal obvestilo o odstopu pritožbe Ministrstvu za javno upravo, saj njihova prvotna odločba ni bila izdana v skladu s splošnim upravnim postopkom (zaradi kršitve načela kontradiktornosti).

Poziv o mnenjih stranskega udeleženca in nenavadne prošnje Microsofta

Dne 2. decembra 2009 sem nato od MJU prejel kopijo pisanj stranskega udeleženca (Microsofta) in poziv, da se o pisanjih izrečem v 15 dneh.

Dopis Microsofta sam po sebi ne bi bili nič nenavadnega, če ne bi bilo v njem (na strani 7) zapisano naslednje:

“Glede na obstoj možnosti, da bo naslovni organ prosilcu odobril dostop do določenih vsebin pogodb, sklenjenih med stranskim udeležencem in naslovnim organom, pa stranski udeleženec naslovni organ prosi, da ga čim prej obvesti o identiteti prosilca, ki je podal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja.”.

Zaprosilo se mi je zdelo precej nenavadno, zato sem Informacijskega pooblaščenca z dopisom dne 16. decembra 2009 prosil za inšpekcijski pregled z namenom ugotavljanja ali je prišlo v zvezi s tem do kršitve Zakona o varstvu osebnih podatkov ali ne. Dan prej, 15. decembra 2009 pa sem MJU tudi poslal mnenje o pisanjih stranskega udeleženca. Dne 5. januarja 2010 me je Informacijski pooblaščenec obvestil, da ima stranski udeleženec po ZUP pravico vpogleda v spis (pri čemer se seveda seznani tudi z osebnimi podatki prosilca), zato takšna seznanitev stranskega udeleženca z identiteto prosilca ni nezakonita. Je pa vsekakor nenavadno, da je zastopnik stranskega udeleženca namesto da bi zahteval vpogled v spis, z dopisom zaprosil za razkritje identitete prosilca.

Razkritje pogodbe

Odgovora pa kar ni bilo. Sedmega januarja sem zato presodil, da je minilo dovolj časa, da bi MJU lahko v drugič odločilo o zahtevi. Od prve zahteve (poslana je bila 28. avgusta 2009) je minilo že več kot štiri mesece, od mojega mnenja o pisanjih stranskega udeleženca, ki sem na MJU poslal 15. decembra 2009 pa tudi več kot pol meseca (res je sicer, da so bili vmes prazniki). Dne 7. januarja 2010 sem zato na Informacijskega pooblaščenca po elektronski pošti poslal pritožbo zaradi molka organa. 21. januarja 2010 sem nato od Informacijskega pooblaščenca dobil obvestilo, da je od MJU dobil pojasnilo, da so stranskemu udeležencu določili 15-dnevni rok za izrek o moji pritožbi, po preteku tega roka pa bodo na MJU zadevo v odločanje odstopili Informacijskemu pooblaščencu. 29. januarja 2010 je nato Informacijski pooblaščenec MJU pozval, naj mu nemudoma oziroma najkasneje v roku 5 (pet) dni posreduje kopije zahtevanih pogodb z Microsoftom, saj le-te potrebuje v postopku reševanja pritožbe zaradi zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja.

Vendar pa je v začetku marca 2010 v zadevi prišlo do preobrata. 4. marca sem namreč od Informacijskega pooblaščenca dobil obvestilo, da je podjetje Microsoft odločilo, da oznako poslovne skrivnosti iz dokumentacije umakne, na podlagi česar se je Ministrstvo za javno upravo odločilo, da mi bo poslalo zahtevano dokumentacijo. MJU je nato vsebino pogodbe 9. marca 2010 objavilo na svoji spletni strani, kot je videti iz sporočila za javnost pa je razlog za to med drugim tudi želja po čim večji preglednosti posla oziroma domnevno anonimna prijava (gre za prijavo kranjskega združenja Tux; o tem več v nadaljevanju) zaradi suma korupcije pri postopkih naročanja programske opreme proizvajalca Microsoft.

Kot je razvidno iz krovne pogodbe Microsoft Enterprise Agreement za obdobje 2009-2011, je vrednost le-te 6.976.280,38 EUR, podpisana pa je bila 12. 10. 2009. V pogodbo je vključenih 81 pristopnikov, na strani 66 pa je objavljen seznam 67 pristopnikov k pogodbi, ki bodo licence naročali pod okriljem MJU, navedeno pa je tudi število delovnih postaj. Izračun sicer pokaže, da je skupno število navedenih delovnih postaj 3730, kar bi glede na pogodbo zneslo dobrih 1870 EUR na delovno postajo. Ker gre za precej visok znesek so se po objavi pogodbe na Slo-Techu pojavila številna ugibanja o negospodarnem ravnanju države. MJU je zato podalo dodatna pojasnila iz katerih je razvidno, da v resnici niso objavili celotne vsebine pogodb. MJU je namreč pojasnilo, da se je v pogodbo z Microsoftom vključilo kot nosilec tako imenovane skupinske včlanitve, torej kot predstavnik vseh ustanov, ki imajo v svojem okolju manj kot 250 računalnikov. V to skupinsko včlanitev je po navedbah MJU vključenih 67 ustanov s skupno 3730 računalniki. Vendar pa se je v MS-EA včlanilo tudi 14 večjih ustanov (ustanove, ki so vključile v pogodbo 250 računalnikov ali več), “vsaka od teh ustanov pa je sklenila svojo lastno pogodbo o včlanitvi in to za skupno 8816 računalnikov v letni vrednosti 1.645.843,76 evrov z DDV, kar pomeni v treh letih nekaj manj kot 5 mio evrov z DDV“.

S tem so na MJU priznali, da poleg objavljene pogodbe, ki predstavlja slabih 30 odstotkov kupljenih licenc, obstaja še 14 parcialnih pogodb različnih državnih organov, objavljena vrednost posla pa naj bi se nanašala na vseh 15 pogodb skupaj. Ker me je Informacijski pooblaščenec v vmesnem času pozval, da mu sporočim ali pri pritožbi še vztrajam ali ne, sem mu 19. marca zato sporočil, da v pritožbi vztrajam in želim dostop do vseh 15 pogodb.

Po pojasnilih MJU tako skupna vrednost vseh včlanitev in pogodb iz naslova MS-EA “na letni ravni znaša 2.325.426,79 EUR ali nekaj manj kot 7 Mio EUR v 3 letih. Cena licence (nadgradnje Windows operacijskega sistema in pisarniškega paketa MS Office) za obstoječe računalnike, torej tiste, ki so bili vključeni v prejšnjo MS-EA pogodbo, znaša 121,74 evrov z DDV na leto, cena licence za nove računalnike, torej tiste, ki niso bili vključeni v prejšnjo MS-EA pogodbo, pa znaša 223,62 evrov z DDV na leto“.

Nenavadno javno naročilo?

Za trenutek se vrnimo k prvi (zaradi kršitve načela kontradiktornosti razveljavljeni) odločbi MJU. V njem je MJU zapisalo, da je bila podlaga za podpis dveh krovnih pogodb o dobavi programske opreme podjetja Microsoft za organe javne uprave, javno naročilo 2008/P 40.

V javnem naročilu je kot kratek opis naročila ali nabave navedeno: “Nabava in vzdrževanje Microsoft programske opreme“. Sam opis naročila gotovo zveni precej nenavadno, še posebej, če ga skušamo “prevesti” na kakšno drugo področje, recimo, nakup avtomobilov. Kako recimo zveni stavek “Nabava in vzdrževanje avtomobilov podjetja X“?

Vsekakor precej nenavadno, še posebej če upoštevamo Načelno mnenje 187, ki ga je 14. decembra 2009 izdala Komisija za preprečevanje korupcije. V njem je namreč zapisano:

“Ravnanje uradnih  oseb naročnika po določbah Zakona o javnem naročanju (ZJN-2), ki pogoje za dodelitev javnega naročila prilagodijo v korist določenemu ponudniku, ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.“

Vprašanje, ki se ob branju javnega naročila 2008/P 40 zastavlja je, ali morda javno naročilo ni bilo prilagojeno v korist podjetju Microsoft? Da bi razblinili dvome, sem vprašanje v zvezi s tem po elektronski pošti dne 16. decembra 2009 poslal na Komisijo za preprečevanje korupcije.

Sredi februarja 2010 so si podobna vprašanja očitno zastavili pobudniki (v medijih so bili najprej označeni kot anonimni pobudniki, kasneje pa se je izkazalo, da gre za kranjsko združenje Tux; z njimi sicer nisem povezan), ki so na Računsko sodišče in Komisijo za preprečevanje korupcije poslali pobudo za revizijo skladnosti postopkov naročanje pisarniške programske opreme za potrebe državnih organov RS v obdobju 2003 – 2010. Nekaj navedb v pobudi je sicer netočnih, a nekaj jih je vsekakor vrednih obravnave. Po mnenju avtorjev pobude država namreč predpostavlja, da obstaja le en ponudnik pisarniške programske opreme, ni pa preverila obstoja morebitnih drugih konkurenčnih ponudnikov (z javnim pozivom ali razpisom). Prav tako naj bi pri postopkih priprave strokovnih izhodišč in mnenj, ki so osnova za odločitev o nakupu obstajal utemeljen sum o konfliktu interesov zadolženih uradnikov, strokovna mnenja pa pripravljajo uradniki v katerih strokovnost avtorji pobude dvomijo, saj naj bi smotrnost nakupa Microsoft pisarniških orodij utemeljili s študijami in analizami, ki jim del strokovne javnosti ugovarja.

Ker pa gre v primeru omenjenega javnega naročila za kompleksno vprašanje, ki je povezano s standardi gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti naročila bo po neuradnih podatkih na mnenje Komisije za preprečevanje korupcije potrebno še nekoliko počakati. Bo pa seveda zanimivo tudi mnenje Računskega sodišča (če oz. ko se bo lotilo presojanja primera). O odločitvi bomo vsekakor še poročali, zaenkrat pa lahko zaključimo le s tem, da je omenjeno javno naročilo vsaj nenavadno, na bolj kvalificirano mnenje pa bo potrebno še nekoliko počakati. Vsekakor pa ne gre spregledati izjave predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa za časnik Finance, da je “blagovno znamko objaviti v razpisu v nasprotju z vsemi direktivami. Imeli smo primer, ko so se naročniki izgovarjali z argumentom intelektualne lastnine, toda naročnik se mora izogniti omenjanju blagovne znamke v razpisu” (članek Varuh konkurence v vojno proti IT-kartelu). V istem članku varuh konkurence Jani Soršak in predsednik računskega sodišča Igor Šoltes vlečeta tudi vzporednice med kartelnim ravnanjem gradbenikov in ponudnikov informacijskih storitev: “Pomembna razlika je v aneksih. Teh IT-ponudniki ne sklepajo, ti se kar poročijo z naročnikom z nadgradnjami in licencami. To je poroka, razveza pa navadno zelo veliko stane.” (izjava Igorja Šoltesa v članku Varuh konkurence v vojno proti IT-kartelu).

Visoki stroški za licenčno programsko opremo

V vmesnem času sem na spletu izbrskal nekaj podatkov o predlogu vlaganj v informacijsko tehnologijo za leti 2010 in 2011, ki ga je pripravilo Ministrstvo za javno upravo in ga je vlada obravnavala na svoji seji dne 29. septembra 2009. Podatki (članek je bil objavljen tudi na našem spletnem mestu) kažejo, da je v letih 2010 in 2011 vlada največ, kar 47,5 milijona EUR, namenila za vzdrževanje licenc. Za primerjavo – za razvoj in implementacijo je namenjenih 9,2 milijona EUR, za izobraževanje iz področja IT pa le slab milijon EUR.

Dne 16. decembra 2009 sem MJU po elektronski pošti zaprosil tudi za podatke o navedenih stroških za starejše obdobje. Podatki za leti 2005 in 2006, ki so jih posredovali iz MJU, so naslednji:

</col> </col> </col>

	2005	2006
Tekoče vzdrževanje komunikacijske opreme in računalnikov	17.249.585,56 EUR	15.686.859,19 EUR
Najem računalniške in programske opreme	32.816,54 EUR	76.354,89 EUR
Druge najemnine, zakupnine in licenčnine	6.300.216,35 EUR	6.613.316,58 EUR
Izdatki za strokovno izobraževanje zaposlenih	394.848,42 EUR	85.733,02 EUR
Nakup računalnikov in programske opreme	6.530.492,33 EUR	11.704.027,16 EUR

Podatki za leta 2007, 2008 in 2009 pa so naslednji:

</col> </col> </col> </col>

	2007	2008	2009
Tekoče vzdrževanje druge (nelicenčne) opreme	3.094.687,95 EUR	3.419.534,44 EUR	3.391.504,92 EUR
Tekoče vzdrževanje licenčne programske opreme	694.552,78 EUR	1.275.648,74 EUR	3.196.741,15 EUR
Tekoče vzdrževanje strojne računalniške opreme	966.774,42 EUR	1.417.888,98 EUR	1.202.154,87 EUR
Najem programske računalniške opreme	28.350,76 EUR	33.609,31 EUR	33.715,28 EUR
Izdatki za izobraževanja z informacijskega področja	25.825,43 EUR	340.624,88 EUR	335.118,86 EUR
Nakup licenčne programske opreme	2.488.733,35 EUR	3.430.615,09 EUR	1.574.385,96 EUR
Nakup druge (nelicenčne) programske opreme	2.454.112,21 EUR	3.100.016,44 EUR	2.309.512,19 EUR

Zanimivo pa je, da je časopis Dnevnik od MJU pridobil nekoliko drugačne podatke, ki so bolj skladni z zgoraj omenjenimi načrtovanimi dohodki za leti 2010 in 2011. Na vprašanje so iz MJU so po elektronski pošti 22. januarja 2010 sicer pojasnili, da so časopisu Dnevnik posredovali stroške za celotno državno upravo, meni pa zgolj podatke o porabi Ministrstva za javno upravo (očitno je prišlo do “nesporazuma”, saj je bil namen moje zahteve pridobiti podatek o stroških za celotno državno upravo). Podatki za IT proračun za leto 2008 (na voljo v Excelovi preglednici) kažejo, da je Slovenija za nakupe licenčne programske opreme odštela dobrih 11 milijonov EUR, za najem licenčne programske opreme dobre 4 milijone EUR, za vzdrževanje licenčne programske opreme dobrih 6,5 milijonov EUR, za izobraževanje zaposlenih (iz IT področja) pa dobrih 727.000 EUR.

Podobno kažejo podatki za leto 2009 (tudi ti podatki so na voljo v Excelovi preglednici). Leta 2009 je vlada za nakupe licenčne programske opreme odštela dobrih 10,8 milijonov EUR, za najem licenčne programske opreme dobra 2,9 milijona EUR, za vzdrževanje licenčne programske opreme dobrih 6,3 milijonov EUR, za izobraževanje zaposlenih (iz IT področja) pa nekoliko več kot leto pred tem – dobrih 791.000 EUR.

Podatki, ki so jih iz MJU poslali časopisu Dnevnik kažejo visoke stroške nakupa licenčne programske opreme – zanjo smo v letih 2008 in 2009 odšteli dobrih 21,9 milijona EUR, nakupi, najemi in vzdrževanje licenčne programske opreme pa je v letih 2008 in 2009 zneslo kar 41,7 milijona EUR. Vprašanje pa je seveda od kje neskladje med podatki, ki so jih poslali iz MJU nam in podatki, ki so jih poslali časopisni hiši Dnevnik.

Analiza “Dnevnikovih” podatkov po podkontih potrjuje visoke stroške za programsko opremo. V letu 2008 smo za vzdrževanje licenc namenili dobrih 28,7 milijona EUR, v letu 2009 pa dobrih 24,1 milijona EUR. Vzdrževanje programske opreme je proračun v letu 2008 stalo dobrih 17,8 milijona EUR, leta 2009 pa dobrih 20,6 milijona EUR. Zanimivi so podatki tudi za vzdrževanje in podporo. V letu 2008 je vlada zanjo namenila dobrih 22,2 milijona EUR, v letu 2009 pa dobrih 27,7 milijona EUR. Mimogrede, za leto 2010 smo pripravili grafični prikaz stroškov za informatizacijo.

Podjetja

Zanimivi so tudi podatki, ki razkrivajo katera podjetja so od države na področju informatizacije prejela za sklenjene pogodbe in posle, največ denarja. Tudi v tem primeru gre za podatke, ki so jih iz MJU poslali časopisu Dnevnik.

V letu 2008 je bila struktura naslednja:

1. SRC: 9.129.069,33 EUR
2. S&T Slovenija: 7.644.877,73 EUR
3. Telekom Slovenije: 5.398.851,07 EUR
4. Liko Pris: 3.415.250,11 EUR
5. Astec: 3.342.499,43 EUR

V letu 2009 pa so bili zneski nekoliko nižji, vrstni red prvih petih podjetij pa zelo podoben.

1. SRC: 8.150.992,90 EUR
2. S&T Slovenija: 3.648.935,44 EUR
3. Telekom Slovenije: 3.540.574,47 EUR
4. Astec: 3.289.832,86 EUR
5. RRC: 2.765.318,21 EUR

IBM je v letu 2008 od države prejel dober 1,1 milijon EUR, v letu 2009 pa nekoliko več kot 2,1 milijona EUR. Oraclu je vlada v letu 2008 namenila dobra 1,2 milijona EUR, v letu 2009 pa dober 1,1 milijon EUR. Gambit Trade pa je leta 2008 državi prodal Microsoft Enterprise Agreement licence za dobrih 1,9 milijona EUR, leta 2009 pa je vrednost pogodbe znašala dobrih 1,6 milijona EUR. Iz istega vira je mogoče pridobiti tudi podatek, da triletna vrednost pogodbe MS-EA z državno upravo na dan 12. 10. 2009 znaša 6.976.280,38 EUR (ta podatek sem z osnovno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja pravzaprav želel pridobiti, a je potem sam postopek pridobivanja pogodbe razkril številne druge zanimivosti). Je pa pri navedenih podatkih potrebno še dodati, da nekatera podjetja, npr. Microsoft in IBM delujejo tudi preko posrednikov, zato so njihovi posredni zaslužki morda tudi višji.

Podrobnejši podatki, kjer so navedena vsa podjetja, ki so od države na področju informatizacije prejela sredstva, so navedeni v posebni OpenOffice.org preglednici. Navedena je struktura stroškov za vzdrževanje licenčne programske opreme, najem licenčne programske opreme, izobraževanje zaposlenih in nakup licenčne programske opreme za vsako podjetje posebej. Mimogrede, podatki kažejo, da je podjetje IPMIT, ki je leta 2002 za vlado naredilo zgoraj omenjeno študijo o upravičenosti prehoda na OpenOffice.org _v letih 2008 in 2009 od države prejelo kar nekaj sredstev za _vzdrževanje licenčne programske opreme, izobraževanje zaposlenih ter nakup licenčne programske opreme. V dveh letih skupaj nekaj več kot 1,5 milijona EUR. Poleg tega nekateri namigi kažejo, da so člani IPMIT morda preko združenja PMI Chapter povezani s podjetjem Microsoft (občni zbori združenja PMI Chapter potekajo v prostorih IPMIT in v prostorih Microsoft Slovenija), poleg tega pa ima združenje PMI Charter precej članov iz vrst obeh organizacij), zaradi česar se lahko upravičeno pojavi sum o neodvisnosti avtorjev omenjene študije.

Stroški in prihranki

Podatkov po posameznih podjetjih nam MJU ni poslala, so pa poslali preglednico stroškov (v Excel preglednici) za programsko opremo podjetja Microsoft, Lotus Notes, programsko opremo IBM (brez Lotus Notes), Oracle, protivirusno in protispam programsko opremo. Kot je razvidno iz opomb v preglednici, so ocene stroškov le delne, saj za nekatere postavke (npr. nakup OEM licenc za Microsoft) podatkov ni. So pa stroški za protismetno (protispam) programsko opremo ocenjeni na 0 EUR – ob tem pa ne moremo spregledati podatka, da gre v tem primeru za odprtokodno programsko opremo.

Mimogrede, na stroške za protivirusno programje (v letih 2005 do 2009 so znašali dobrih 724.000 EUR) lahko gledamo kot na tim. skrite stroške Microsoft programske opreme. Dejstvo namreč je, da Microsoftovi operacijski sistemi na namizju poleg ostalih zaščit (redno nalaganje varnostnih posodobitev, uporaba požarne pregrade, itd.) praviloma zahtevajo tudi nakup protivirusnega programja, v primeru okužbe z zlonamerno kodo pa je k tem stroškom potrebno prišteti tudi stroške odpravljanja varnostnih težav, itd. Ko tako govorimo o stroških enega ali drugega sistema, nikakor ne smemo pozabiti tudi na tim. skrite stroške, ki v primeru večjih organizacij sploh niso zanemarljivi.

Podatki torej kažejo razmeroma visoke stroške za nakupe programske opreme. Kar samo se zato zastavlja vprašanje, ali bi bili mogoči kakšni prihranki. Tuje izkušnje kažejo, da so prihranki pri prehodu na odprto kodo mogoči. Na začetku smo že omenili izkušnje francoske policije (do 70% znižanje IT stroškov) ter izkušnje njihovih kolegov na Švedskem in drugod po svetu. Avstralska raziskava iz leta 2004 je na primer pokazala, da so pri prehodu iz Windows na Linux možni od 19- do 36-odstotni prihranki (stran 5 in 6). Res pa je, da je prehod – če je izveden napačno – lahko zelo drag oziroma težaven, kar dokazuje primer mestne uprave Münchna, kjer migracija na Linux močno zamuja oz. je bil zaključek projekta prestavljen, prav tako pa so izjemno narasli tudi stroški.

Je pa ob tem slednjem primeru vseeno potrebno poudariti pri prehodu ni šlo le za golo migracijo, pač pa za celovito reorganizacijo informacijskega sistema Münchna, ki je bil pred tem izredno razdrobljen in heterogen. Tako celoten sistem sestavlja 21 neodvisnih IT oddelkov, okrog 1000 tehnikov pa skrbi za 33.000 zaposlenih, ki imajo na 51 različnih lokacijah 15.000 računalnikov. Pred uvedbo Linuxa niso imeli poenotenega sistema imenika za upravljanje uporabnikov, sistema za upravljanja s programsko opremo niti niso imeli poenotene strojne opreme. V uporabi so imeli preko 300 različnih programskih aplikacij, od katerih jih je veliko opravljalo iste naloge, uporabljali pa so 21 različnih različic operacijskega sistema Windows z različno nameščenimi varnostnimi posodobitvami in različnimi varnostnimi nastavitvami. Zgolj migracija tako ni bila mogoča, pač pa je bilo hkrati z njo narediti tudi reorganizacijo IT sistema. Konec leta 2009 tako so pokazali, da je moč Linux popolnoma integrirati v heterogena okolja, projekt migracije pa poteka dalje.

Če torej sklenemo, lahko ugotovimo, da so v tujini že izpeljali kar nekaj uspešnih prehodov na odprto kodo, številne raziskave pa tudi kažejo, da so s prehodi mogoči prihranki (v nekaterih primerih celo zelo veliki). Poleg tega odprtokodno programje prinaša tudi nekatere druge prednosti, seveda pa tudi nekatere slabosti in pasti.

Vsekakor pa je nerazumljivo, da Slovenija odprto kodo deklarativno sicer podpira, o prehodu pa ni bilo narejene nobene resne in odprte pilotne raziskave, ki bi na podlagi resnega načrta in realnih podatkov ocenila pozitivne in negativne učinke, morebitna odločitev za prehod ali proti njemu pa bi bila s tem podkrepljena s podatki in konkretnimi argumenti. Še več, državna uprava pripravljenosti na kaj takega niti ne kaže in s svojim ravnanjem celo zbuja sume o netransparentnosti ter pristranskosti.

Vsekakor predstavljeni podatki kažejo, da odprta koda v svetu postaja resna in stroškovno učinkovita alternativa in čas bi že bil, da se tega zavemo tudi v Sloveniji ter o možnostih prehoda začnemo vsaj resno razmišljati.

Naj torej ponovimo. Nihče ne pravi, da bi država na vso silo morala pričeti uporabljati odprto kodo na vseh področjih. Nihče tudi ne trdi, da je prehod na odprto kodo in Linux na vseh področjih mogoč in smiseln. Obstaja pa dovolj indicev, da je uporaba odprte kode vsaj v delu poslovanja državne uprave verjetno smiselna in stroškovno učinkovita ter bi lahko z njeno uporabo morda lahko zmanjšali visoke stroške za informatizacijo javne uprave. To pa pomeni, da bi država odprto kodo morala začeti jemati kot resno alternativo, predvsem pa bi se morala pri nakupu programske opreme in storitev informatizacije začeti obnašati bistveno bolj transparentno in gospodarno. Za začetek morda lahko pričakujemo javno objavljeno pregledno analizo vseh stroškov za informatiko ter resno pilotno študijo o uvajanju odprte kode v javno upravo. Vprašanje namreč ni uporaba odprte ali zaprte kode, pač pa transparentnost in gospodarnost porabe javnih sredstev.

Prispevek je bil objavljen tudi na portalu Slo-Tech.com pod naslovom Bit na bit – programska koda, evro na evro – palača.